Priznanje – del 1

Uresničil se je moj največji strah. Zabredel sem tako globoko, da sem se moral predati in z resnico soočiti najbližje. Nekaj na kar se ne da pripraviti, saj sem kar nekaj dni in noči namenil pripravi, kako to povedati, da sem spet na tleh, v dolgovih in to ogromnih. Po vseh izrečenih obljubah, da je bilo zadnjič, da bo zdaj drugače in da sem zdaj trdno prepričan, da bo tokrat šlo in da bom naredil vse, samo da mi bo uspelo. In vse to sem tudi resnično mislil. Vsi so me po prvem padcu sprejeli, mi počasi nazaj zaupali in bodrili kar seveda ni bilo lahko, ne za njih ne zame. Spomnim se očeta, ki mu nikakor ni bilo jasno, kako je možno, da lahko nekdo pri zdravi pameti in v prisebnem stanju, zapravi tisoč evrov in še isti večer dvigne več denarja in spet poskusi srečo. Pa kako? Ali se ti meša? Zakaj bi kdo poizkusil še enkrat, če vidiš, da to nikamor ne vodi? In sploh mu nisem mogel razložiti, zakaj. Preprosto povleče te. Rečeš, ne bom in veš da ne smeš. Pa spet rečem ne bom in še tretjič tako ampak četrtič sem bil pa že brez moči. Hrepenenje je bilo premočno in občutek, da moram, moram priigrati nazaj izgubljen denar. Sedaj pa moram tem istim ljudem povedati, da že dolgo skrivam nove-stare probleme, tokrat še veliko hujše kot zadnjič. Situacija je bila brezupna. Po večtedenskih pripravah nisem zmogel tega koraka, dokler me moj položaj ni prisililo v to. Vsi jezovi so popustili, vsi zasilni izhodi so bili porabljeni edina možnost je bila, da prosim za pomoč in odpuščenje. Ko sem povedal, kam sem zabredel, sem bil sam pod neverjetnim pritiskom, spal nisem že več tednov, moje dojemanje sveta je bilo že zelo omejeno, breme, ki sem si ga nakopal in strah, moj največji nasprotnik, so moje telo fizično in psihično izčrpali. Nikdar ne bom pozabil trenutka, ko sem partnerko in družino soočil z resnico. Po izbruhu podatkov, čustev  in resnice je moje telo nepričakovano postalo peresno lahko, kot bi vso breme sveta popustilo. Po večletnem naraščanju pritiskov v meni je sledilo olajšanje, pa sploh ničesar nisem rešil. Samo povedal sem. Zgodilo pa  se je nekaj drugega, sedaj se je svet podrl moji družini, povsem jih je strmoglavilo in jih potrlo. Sploh niso mogli verjeti, po vseh obljubah sem spet ponovil vzorec. Vsa leta sem jim spet lagal in jih zavajal. Kljub mojim sicer otopelim čustvom je to pomenilo novo breme, nov polom. Razočaral sem točno tiste ljudi, ki jih imam najraje in mi pomenijo največ na tem svetu. Po treh letih sem obiskal mojega psihoterapevta in mu povedal vso zgodbo, ki se je odvila od mojega zadnjega obiska. Po dolgem pogovoru, ki je bil iz moje strani tokrat povsem odkrit, brez vseh skritih resnic, ki jih prej nisem upal povedati. Običajen termin, ki traja 45min se je zavlekel v 2 uri. Prišla sva do ugotovitve, da resnično ni več veliko možnih poti v mojem življenju. Trenutno sta realni samo dve in sicer nadaljevanje agonije prebijanja iz dneva v dan, v omami odvisnosti od športnih stav, ki bo skoraj zagotovo vodila v izgubo službe, družine in kasneje v kriminalna dejanja. Brez pomoči nisem zmogel preobrata, stik z realnim svetom sem že izgubil in se vrtel v začaranem krogu, ki ga je izjemo težko prekiniti. Sam sem bil tako nemočen in vdan v usodo, da mi zagotovo ne bi uspelo. Druga možnost je bila, da se soočim s svojo odvisnostjo v celoti s pomočjo strokovnjakov. Izbral sem zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku za bolezni odvisnosti. Seveda me je bilo strah, saj si tega sploh nisem znal predstavljati. Še bolj me je bilo sram, da se meni lahko to zgodi. Oditi moram na psihiatrijo. Pa tja gredo samo tisti, ki se jim zmeša, se je meni zmešalo?  V službi sem ob vseh nevšečnostih, ki sem jih zakrivil s svojim obnašanjem in malomarnostjo na veliko srečo naletel na pozitiven odziv vodilnih ljudi v podjetju in na podporo pri zdravljenju, za kar se iskreno zahvaljujem in sem hvaležen. Ker nikjer ne zdravijo izključno odvisnosti od iger na srečo (to področje je pri nas zelo slabo razvito in raziskano), sem bil napoten na oddelek kjer večinoma zdravijo odvisnost od alkohola. Ko je prišel datum mojega sprejema, so me misli razjedale. Ali naj res grem? Sem resnično tako nizko padel? To bo najhujši madež mojega življenja, to me bo zaznamovalo za vse življenje.  Med notranjimi boji sem samo sledil partnerki, ki me je usmerjala tisti dan in me pospremila v to strašljivo in grozno ustanovo. Čaka me večmesečna  izolacija od zunanjega sveta. Ob sprejemu so mi dali navodila in na hitro sem se moral posloviti od partnerke, ki mi je stala ob strani. To sem storil nekako nerodno, prestrašen in z rosnimi očmi. Odšel sem in z zadnjimi atomi moči poskušal hoditi normalno.

Published by D23

Gambling addict in recovery.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: