Nova pravila del 2

Dežurna sestra na oddelku me je prijazno in sproščeno sprejela. Izpolnil sem nekaj obrazcev in preverili so moje zdravstveno zavarovanje (pri nas v Sloveniji zdravljenje odvisnosti spada pod osnovno zdravstveno zavarovanje). Nepozorno sem sledil vsem navodilom. Dobil sem urnik dela na oddelku, pravila obnašanja in sobo. Na srečo so imeli ostali zdravljenci aktivnosti, zato sem bil nekaj časa v sobi sam. Sestra mi je predstavila tamkajšnji (vojaški) način  postiljanja postelje in povedala, da mora vedno tako izgledati. To so tudi vsak dan preverjali. Vse sem poslušal nekako na pol, v transu. Spraševal sem se ali se to resnično dogaja? Le kako dolgo bom zdržal tukaj? Sobo sem si delil s tremi zdravljenci. Ker sem ravnokar prišel, sem bil prvi dan oproščen vseh dejavnosti, z namenom da se v miru adaptiram. Takšen je sistem. Izpraznil sem potovalko, zložil oblačila v omaro in pregledal ali imam vse nujne stvari s spiska, ki so mi ga dali. Ker sem imel prosti čas, sem se lotil branja knjige, a nisem zdržal dolgo. Misli so mi drvele skozi možgane. Nisem se mogel sprijazniti z dejstvom, da sem pristal v psihiatrični bolnišnici. Pa saj jaz nisem neumen. Zakaj sem tukaj? To sploh nima smisla. Jaz nisem takšen kot alkoholiki. Kako naj komu povem, da sem tukaj? Mene je sram. Ukvarjanje s temi vprašanji je prekinila glasna skupina, ki se je vrnila z delovne terapije. Spoznal sem cimre. Vsi trije so bili krepko starejši od mene, rekel bi da so stari med 50 in 60 let. Vsi so se zdravili zaradi odvisnosti od alkohola. Na hitro so se predstavili in sproščeno nadaljevali svoj pogovor. Na prvi pogled niso kazali znakov odvisnosti, vsaj dva od treh ne. Če bi ju srečal na ulici, ne bi nikakor izstopala. Pogovarjali so se o nadaljevanju dnevnih aktivnosti. Povedali so mi, da pri delovni terapiji lahko izbereš aktivnost, ki ima najmanj udeležencev. Urnik je vsak teden isti, na vsaki aktivnosti moraš biti 5min pred začetkom. Če zamujaš ali se ne udeležiš aktivnosti si kaznovan ti, lahko pa tudi celotna skupina. Da se to ne dogaja, ti dodelijo mentorja. To je eden od izkušenejših zdravljencev, ki te usmerja. Po nekaj urah na oddelku sem jih spoznal že skoraj polovico. To ni tako težko, ker nas je bilo med 20 in 25. Število zdravljencev na oddelku je dokaj fleksibilno, saj je zdravljenje prostovoljno. Program lahko zapustiš kadarkoli želiš, posledično pa ti je za 3 mesece onemogočeno zdravljenje tudi na drugih podobnih ustanovah v Sloveniji. Pogosto se zgodi, da kdo krši pravila (kršenje abstinence ali kaj podobnega) zato ga odpustijo iz bolnišnice. Hitro mi je postalo jasno, da je vse skupaj podobno šoli s stalnim bivanjem in strogimi pravili. Tako ˝sošolci˝ kot ˝učitelji˝ so bili zelo različni in včasih je bilo sodelovanje z obojimi kar težko. Zdelo se mi je, da so nekateri zdravljenci še bolj izgubljeni kot jaz, drugi so pa izgledali, kot da jim sploh nič ni. Prvega dne se spomnim samo skupne večerje. Ta je vsak večer ob točno določeni uri po njej pa sledi še obvezno gledanje TV poročil. Zadnja obveznost se mi je zdela zelo nenavadna, saj nisem razumel, kakšen doprinos k zdravljenju lahko ima. Obeh dejavnosti sem se udeležil in obenem na videz spoznal vse paciente z oddelka. V glavnem smo tam bili moški, okrog 90%. Med osebjem pa skoraj same ženske. Po pravilih mora na oddelku ob 23.00 biti tišina in ugasnjene luči. Prva noč se mi je zdela daljša  kot zadnji trije dnevi skupaj. Spal nisem skoraj nič. Težke misli in vprašanja na katera nisem imel odgovorov, so se mi prepletala po glavi. Zelo moteče pa je bilo tudi smrčanje cimrov. Ti so spali pod vplivom uspavalnih tablet, kar intenzivnost smrčanja samo še poveča. Dežurna sestra čez noč preverja zdravljence. Opazila je, da ne spim in mi ponudila tablete, ki sem jih zavrnil. V sebi sem bil boje in premleval, kaj sploh počnem. Bil sem pa prepričan, da ne želim tablet, raje ne spim. Pretvarjal sem se, da sem se samo prebudil in da drugače dobro spim. Nisem prepričan, da mi je verjela, a me je vsaj pustila pri miru in odšla. Tisto noč sem ugotovil prvo pozitivno stvar. Moja postelja je bila najbližje radiatorju in oknu, kar mi je zelo ustrezalo. Ker se je jesen bližala h koncu in je postajalo zelo mrzlo, mi je toplina radiatorja predstavljala čisto srečo in iskrico upanja. Druga pozitivna stvar je bila, da sem skozi okno lahko opazoval čudovito nebo in zvezde. Takrat se še nisem zavedal pozitivnega vpliva tega na mojo pot. Zjutraj me je sosedova izredno glasna budilka (igranje trobent) vrgla iz postelje in začelo se je drugačno življenje.

Published by D23

Gambling addict in recovery.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: