Hrepenenje? Mi je znano del – 5

Prva naloga iz programa zdravljenja, ki sem jo opravil je bila pisanje življenjepisa. Opisati sem moral občutke, doživetja, pomembne dogodke, strahove, razočaranja in hrepenenja. Pomembno je tudi, da si predstavljaš otroštvo, prikličeš svoje prve spomine in občutke ob njih. Veliko težav sem imel z določanjem svojega prvega spomina. Težko razločim, česar se resnično spomnim in kaj mi je znano le zaradi fotografij. Do sebe moraš biti iskren in to ni vedno lahko. Pripovedovati moraš o svojih odnosih s starši, sorodniki, vrstniki in prijatelji. Podrobno opišeš razvoj svoje odvisnosti in vse posledice, ki so sledile.

Druga naloga je, da se zavežeš k spoštovanju bolnišničnih pravil in tudi oddelka za bolezni odvisnosti. Sem spada tudi to, da zaupnih informacij pridobljenih tekom zdravljenja ne boš delil v javnost. Zaradi tega se bom izključno držal svoje zgodbe, brez omenjanja posameznikov in drugih podatkov.

Zdravljenje je uspešnejše, če sodeluje tudi partner ali dober prijatelj. V mojem primeru je bila to partnerka, ki je sprejela moje povabilo k sodelovanju v programu zdravljenja. Izbral sem jo, ker si nadaljevanje življenja predstavljam skupaj z njo. Če želiva razviti pristen odnos, izboljšati medsebojno komunikacijo in zaupanje, je to korak v pravo smer. To sem vzel kot izziv, da se iz tako težke situacije nekaj naučiva. Že sama odločitev partnerke, da mi kljub ponovni izdaji njenega zaupanja ostane zvesta, mi je dalo dodatno motivacijo. Priznam, večkrat sem se spraševal, zakaj se je tako odločila. Zakaj se ni preprosto rešila iz te razburkane zveze. Povzročil sem ogromno težav in kar nekaj bolečih izkušenj. Pa mi vseeno stoji ob strani. Kako to? Je to zaradi ljubezni ali je tudi sama izgubljena v tem svetu, tako kot jaz. Ne zbere poguma, da bi odšla ali je tako pogumna, da verjame v rešitev te situacije? Morda mi zaupa bolj, kot si zaupam sam. Pravega odgovora na to vprašanje nisem poznal. Iskreno sem bil vesel, da se je odločila sodelovati. To je pomenilo, da sva hodila enkrat tedensko skupaj na predavanje in potem na skupinsko terapijo. To je tudi neke vrste varovalka, da pred zdravstvenim osebjem govoriš resnico. Terapevti hitro spoznajo, da se veliko pacientov ob spremstvu partnerjev obnaša popolnoma drugače kot takrat, kadar so sami.

Zadnja naloga, ki sem jo moral opraviti pred mojim prvim vikend izhodom je bila predstavitev odvisnosti od začetka do sedanjega stanja. Ko sem začel govoriti, sem pozabil na to kje sem in s kom se pogovarjam. Podrobnosti so samo bruhale iz mene. O tistih drobnih, začetnih znakih odvisnosti do končnega sesutja mojega sveta. V študentskih letih sem imel veliko časa in malo denarja. Vendar je bil razvoj odvisnosti neverjeten. Popolnoma sem se izoliral od najboljših prijateljev. Z družino sem pretrgal čustvene stike. Živel sem mimo vseh. Moji odgovori na vprašanja bližnjih ljudi so bili vedno enaki. Kako si? V redu. Kako pa to? In ono? Dobro. Tudi v redu. Bom, dobro. Pa če ti pravim, da sem v redu. Vse je rešil odhod v Ljubljano, tam sem bil sam in sem imel mir. Računalnik in spletno stavnico. Za 10€ sem, če sem imel srečo, dobil celodnevno igranje, načrtovanje, trenutke navdušenja ob zmagah in neznansko jezo ob porazih in izgubah. Po prepogostih obiskih vedno iste trafike mi je postajalo nerodno. Prodajalka me je gledala z žalostnim izrazom. Vedno sem kupil PSC(pay safe card). Za revije in pijačo se mi je zdelo škoda denarja, saj lahko pijem vodo iz pipe. Ostati mi mora vsaj 11€, če slučajno spet izgubim. V mislih sem imel samo igranje, vse ostalo je bilo postranskega pomena. Iz takšnega načina preživljanja časa se je razvila huda depresija. Čustvena nihanja so postala stalnica. Ko sem imel srečo, sem bil navdušen in koval strašne načrte kako bom rešil svojo situacijo in dokazal, da se na tak način da živeti in uspeti. Na koncu sem bil vedno znova potrt, brez denarja, s slabo vestjo in poln negativne energije. Sreča me noče, samo to je. Vedno zamudim tisti pravi trenutek, da bi se ustavil, samo to mi še manjka, pa bom rešen. To je zakompliciran um odvisnika od hazardiranja. Ko sem pred skupino končal s svoj pripovedjo, me sploh nihče ni ničesar vprašal. Zdravljenci so bili samo tiho in me pretreseno gledali. Samo terapevtka je komentirala, da ne more verjeti, s kakšnim žarom in hrepenenjem sem govoril. Ker sem govoril iz srca je pri tem izžarevala moja tekmovalna energija in hrepenenje po zmagi. Na tej točki so tudi drugi spoznali, kar sem jaz takrat že dobro vedel. Odvisnost me je popolnoma prevzela in nadzirala.

Published by D23

Gambling addict in recovery.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: