Življenje se začne, kjer se strah konča del – 8

Tako pravi Osho, indijski duhovni učitelj, avtor knjig na katere sem naletel med procesiranjem svojih težav. Odkril sem, da imam globoko v sebi težave s strahom. Ne cenim svoje izbire, vedno iščem drugo mnenje. Seveda se mi zdi zelo pomembno kaj drugi mislijo o meni, o mojih dejanjih in kaj bodo rekli na to. S takim načinom mišljenja sem odrastel. Pomembno je bilo kako izgledam in delujem navzven, ne glede na to, kaj zares mislim in čutim. Strah me je bilo, da pravi jaz ostalim ne bi ustrezal, zato sem vedno, če sem le zmogel, skušal vsem ustreči. Strah me je velikokrat ohromil, upočasnjeval ali celo povsem zaustavil. Tako sem preprosto obstal na določeni točki življenja in se zatekel v odvisnost. To je bil izhod iz realnosti in umik od težav.

Zelo močan vpliv na moje zdravljenje je imela odločitev, da želim ozdraviti in da sem se za to pripravljen boriti. Pripravljen sem bil na spremembe. S pomočjo pozitivnih misli in pogledov na svet, ki jih opisuje Osho, se je v meni začelo nekaj premikati. Poudarja, da naj pozornost prenesemo iz glave oz. naših misli na naše srce. Razmišljaj manj in čuti več. Naj nas ne bo strah novega. Pravi, da:

˝Tudi če vas novo zapelje v jarek, je še vedno vredno, kajti učimo se samo na napakah, rastemo pa samo, kadar imamo težave.˝

Ob takem branju sem začel na moje gemblanje gledati nekoliko drugače. Za nazaj ne morem spremeniti ničesar. Lahko pa sprejmem to, kar sem storil in se učim iz napak.

Ugotovil sem, da se ne znam zdravo jeziti. To čustvo sem potlačil, ker sem že v otroštvu sprejel, da se jeziti ne spodobi. Tudi žalosti se nisem naučil izražati. Vse to sem samo potlačil in živel naprej, kakor da se vmes ni nič zgodilo. Osho pravi, da žalost daje globino, veselje pa višino. Žalost nam krepi korenine, veselje pa krošnjo. Sreča je kot drevo, ki raste proti nebu. Žalost pa kot korenine, ki segajo globoko v zemljo. Oboje je potrebno, višje kot je drevo, globje so korenine. Vedno je v ravnovesju. Na tej točki sem sprejel sebe, takega kot sem. Očitno sem imel preplitve korenine za svoje cilje. Torej sem v fazi razraščanja korenin, kar pa se seveda ne zgodi samo od sebe. Potrebno je vložiti veliko truda.

Zalotil sem se, da pogosto predelujem številne možne scenarije in dogodke ter se v mislih kar izgubim. Prekomerno kompliciranje in razmišljanje brez ukrepanj ne vodi v pravo smer. Poizkušal sem več delati in manj misliti.

˝Glava kot sužnja je čudovita sužnja, izjemno koristna. V vlogi gospodarja pa je nevarna in zastrupi vso življenje.˝

Postopoma sem postajal bolj motiviran za zdravljenje in odločen, da premagam odvisnost. Razvijal sem pogum. Zapomnil sem si misli iz knjige: ˝Pogum ni odsotnost strahu, temveč popolna navzočnost strahu ob tem pa ima človek pogum, da se spopade z njim˝. Vsakodnevno sem si zadajal majhne nove cilje. Z vsakim uspešno opravljenim ciljem sem si krepil samozavest. Začel sem gledati širše in opazil vedno več podrobnosti na drugih in na sebi. Občudovati sem začel vsakodnevne stvari.

˝Ko enkrat opaziš lepoto življenja, se prične grdo razblinjati. Če pričneš gledati na življenje z radostjo, se začne žalost razblinjati. Ne moreš imeti raja in pekla istočasno. Le eno lahko imaš. Izbira je tvoja.˝

To je popolnoma drugačen način razmišljanja, kot sem ga bil vajen. Nekatere izjave so se mi zdele preveč preproste. Tako lahko pa vseeno ni. Težko je vse sprejeti in ostati miren. Tako da sem postopno razvijal takšen pristop in odzive na situacije, ki sem jih doživljal. Ko sebe preprosto sprejmeš takšnega kot si in ne takšnega kot želiš biti ter si dopoveš, da si odgovoren samo za sebe, stvari postanejo nekoliko lažje. In kar je bilo za mene najpomembnejše, lahko sem sprejel svojo odvisnost.

˝Ego je proces, ne realnost. Ego je lastnik želja in strahov. Oboje uporablja hkrati.
Ego poganjajo želje, to mu daje vitalnost, moč, energijo. Brez želja se ego ustavi.
Za razkrinkanje ega ni nobene metode. Potreben je uvid.˝