Ena od ključnih nalog pri zdravljenju je odkrivanje vzrokov za nastanek odvisnosti. Po skoraj treh mesecih zdravljenja v bolnišnici, po prestanih številnih terapevtskih pogovorih in delavnicah sem pred celotnim oddelkom predstavil svojo debatno temo z naslovom ˝Kaj sem nadomeščal s svojim igranjem?˝. Izvirnik bom delil z vami.

Kaj sem nadomeščal s svojim igranjem?

Več knjig kot sem prebral, več kot sem debatiral in razmišljal o tem, bolj mi je bilo jasno, da sem nadomeščal marsikaj.

Nemogoče je izpostaviti samo eno stvar in sploh ne vem, kaj je tisto glavno. Vem samo, da sem tekom zdravljenja odkril veliko stvari o sebi, katerih se sploh nisem zavedal.

Bom začel kar z najbolj očitno situacijo oziroma vzorcem pri nas odvisnikih. Oče medla figura, mati pa tista glavna, ki vse nadzira in otroku daje potuho. Starši so v otrokovi vzgoji enkrat zelo strogi drugič pa zelo medli. Ob tem se velikokrat spomnim, da mi včasih prav ni bilo jasno, kaj starši želijo od mene. Sploh oče je bil zelo vzkipljiv, ko se je umiril, pa je popravljaj za nazaj. To me je zelo jezilo. Mama pa je bila in še vedno je bolj stroga in tista glavna pri hiši. Vso odgovornost je prevzemala nase in sprejemala odločitve namesto vseh pri hiši, vključno z mano. Oče je bil večino otroštva odsoten, tako da je mama avtomatsko prevzela obe vlogi v družini. Jaz pa nikoli nisem zares imel moškega vzornika.

Že od nekdaj sem bil v ključnih trenutkih negotov in nesamozavesten. Nikoli nisem bil siguren, če je nekaj dovolj dobro. Občutek premajhnega samospoštovanja lahko nastane pri otroku zaradi tega ker starši zahtevajo preveč. Jaz sem moral biti vedno najbolj priden, vsem za vzgled. Vsepovsod uspešen, sploh v šoli. In sem tudi bil. Vedno sem se vzorno obnašal, jaz sem bil odgovoren, da smo se mi otroci, ki smo se družili, lepo vedli. Če je bilo kaj narobe, sem jih vedno poslušal jaz, ker sem bil najstarejši. Motile so me tudi primerjave z vrstniki iz  šole, vedno so me primerjali samo z najboljšimi. Dobro ni bilo sprejemljivo, vedno je bilo vprašanje, zakaj ne bi bil še boljši? Pa saj vem, da so me starši želeli samo motivirati in vzpodbujati. Problem je bil, ker se jaz nikoli nisem znal postaviti za sebe. Od tod izvirajo moji občutki nesposobnosti in manjvrednosti, ki sem jih prenesel v odraslo dobo.

Ob tem se mi je vtisnil v spomin en citat, ki pravi:

˝Le kdor se ne ceni, bo dovolil, da mu življenje uniči odvisnost.˝

Med zdravljenjem sem ugotovil tudi to, da ne znam izražati določenih čustev. Sem človek vesele narave, vedno nasmejan, kar je načeloma dobro. Ne znam pa dobro izražati žalosti, še manj pa jeze. Sploh se ne znam zdravo jeziti. Ne znam se zaščititi in ostati zvest sebi.

Kot otrok sem se naučil, da se ne smem jeziti, da se to ne spodobi, ker je jeza destruktivna. Naučil sem se potlačiti jezo, nevede. Ko sem nekje prebral, da se potlačena jeza lahko kaže kot čir na želodcu, kot povišana želodčna kislina in kot škrtanje z zobmi, sem bil osupel. Vse to se mi neprestano dogaja in mi je dalo misliti. Ob tem bi naj podoživljal občutke iz otroštva, da mi je bil odvzet lasten prostor in da mi stvari ne pripadajo. Tukaj mi manjka očetova vloga, ki je zelo pomembna, saj naj bi preko njega dobil občutek varnosti in da bi vedel, kam pripadam in kam se lahko vračam, če doživim razočaranje.

Zdaj se spomnim trenutkov, ko se je moja odvisnost prvič izrazila. Takrat sem kot študent v Ljubljani ponavljal prvi letnik študija in zdaj vem, da sem takrat padel v hudo depresijo in odvisnost od igranja športnih stav. Takrat se mi je podrl svet. Popolnoma sem se zaprl vase in se boril sam s seboj, s potlačeno žalostjo, tesnobo, krivdo in občutkom praznine. Ko smo kasneje z družino debatirali o teh časih, so se čudili, zakaj nisem ničesar delil z njimi in sem vse skrival. Normalno se jim je zdelo, da najbrž vem, da sem doma vedno dobrodošel in da ni takih problemov, ki jih doma ne bi mogel s kom deliti. Vendar ni bilo tako. Mene je bilo izjemno strah karkoli povedati doma in priznati moje težave. Vendar ne vem zakaj.

Ob tem sem si zapomnil besede:

˝Lažje je vzgojiti močne otroke, kot popraviti zlomljene odrasle˝.

Težave imam tudi s prevzemanjem odgovornosti. Velikokrat imam težave z izpolnjevanjem potreb drugih ljudi na račun zanemarjanja lastnih potreb. Ne znam postavljati funkcionalnih meja drugim ljudem. Nisem se naučil prevzemanja odgovornosti zase, za svoja dejanja in nisem si upal dokončno odrasti in se osamosvojiti. Težava je bila, da se nisem nekako spontano naučil sprejemanja odgovornosti, korak po korak. Tako še zmeraj živim doma pri starših. Čeprav vem, da sem zelo zakompliciral svoje življenje z visokimi dolgovi, pa vseeno ostaja prioriteta, da se čimprej osamosvojim in se preselim na svoje, ter prevzamem odgovornost zase.

Veliko težav je povezanih z dejstvom, da sem zaradi odvisnosti moral sprejeti številne kompromise. Zaradi zlaganih odnosov sem izgubljal osebno dostojanstvo in samo spoštovanje. Prevzel sem ponarejen ego, to nisem bil pravi jaz. To čutim, ker želim in vem, da zmorem več. Po prenehanju z igranjem športnih stav, se nastali vedenjski vzorci ne bodo spremenili kar sami od sebe. Zato delam na tem, da vzpostavim nazaj stik s samim sabo.

Odrasli ljudje težave rešujejo, mi hazarderji pa bežimo pred njimi v omamo. Lažje mi je bilo pobegniti kot, se soočiti z resnico. Tako pademo v začaran krog, večje kot so težave, večji kot so dolgovi, bolj te vleče, da pobegneš.

V stresnih situacijah sem se umaknil in izoliral, namesto, da bi poiskal čustveno oporo pri partnerki ali prijateljih. Na tem področju sem popolnoma zatajil. Sedaj se na novo učim, kako se pogovarjati o problemih.

Ironija hazardiranja je, da bolj kot si v dolgovih, večjo željo in potrebo po igranju čutiš, ker v tem vidiš edini možni izhod iz situacije.

Še ena stvar, ki sem jo nadomeščal z igranjem, je čustveno vzburjenje, pretirana potreba po ljubezni in odobravanju. Jaz sem po navadi želel vsem ustreči. Pri človeku, ki se predaja odvisnosti, je ta potreba pretirano izražena in seveda nezadovoljena. Tudi to lahko izvira že iz otroštva pri nekom, ki je imel nekdo gospodovalne in nepopustljive starše. V mojem primeru je to mama. Zato sem ostal popolnoma odvisen od nje, od njenih odločitev. Ne vem zakaj, ampak nisem se znal upreti. Imam osem let mlajšo sestro, ki pa je popolno nasprotje mene, prava borka za svoje pravice. Že kot otrok se je znala postaviti za sebe in uveljaviti svojo mnenje. Tako, da vsi imamo izbiro. Če bi se jaz sproti upiral, bi se tudi starši prilagodili na moje zahteve, ampak se jim ni bilo treba. Spominjam se, da so mi večkrat povedali, da je bilo v otroštvu z menoj precej lažje kot s sestro, jaz sem bil preveč ubogljiv.

Najdem se tudi v tem, da človek, ki je nesamozavesten in hkrati poln prikritih potreb po ljubezni in naklonjenosti, le s težavo izraža čustva, saj se boji, da ta ne bodo naletela na željen odziv. Tako bi posledično izgubil še tisto malo samozavesti. Vsakdo, posebej pa še nesamozavesten človek, doživi odklanjanje svojih čustev kot lastno razvrednotenje. Zatrta čustva v otroštvu pogojujejo nastanek odvisnosti v odrasli dobi.

Končal pa bom z mislijo, ki mi je tekom zdravljenja največkrat priplavala na površje.

˝Nihče drug ne more čutiti, kar mi čutimo v sebi, zato tudi nihče drug ni odgovoren za to, kako se mi počutimo˝.

Trdno sem se odločil boriti, se borim in se bom boril, da me odvisnost ne bo porazila, ampak samo preobrazila.

Tako sem svoje vzroke odvisnosti opredelil takrat. Več časa kot preteče, bolj se spreminja moj pogled na moje težave. Vsakokrat je malenkost drugače. Vsakokrat mi je malenkost lažje.

Tekom zdravljenja sem ugotavljal, da imamo moški res hude težave z izražanjem svojih čustev. Težko se zgodi, da se o tem odkrito pogovarjamo. Saj ni potrebe, ker smo tako ali tako v redu. Lahko bi bilo huje. Problemi so ampak bom že nekako. Zakaj bi čas, ko sem s prijatelji zapravljal za brezvezne težave in pogovore o njih. Kdo si sploh želi pogovora o tem. To je bilo moje običajno mišljenje. Saj ni tako pomembno, bom že sam uredil. Vse bom popravil, samo, da se sreča obrne in s stavami dovolj zaslužim. Ostalo se bo že nekako rešilo.

Na zdravljenju smo bili večinoma moški. Eden bolj nezmožen govoriti o svojih čustvih kot drugi. Vsi hudo odvisni ampak brez težav. Sploh nismo vedeli, zakaj točno smo tam. V prostem času, med predavanji in učnimi urami, smo se kar zabavali. Največ resnice si lahko izvedel skozi humor. V šalah je vse dovoljeno. Skozi šaljive zgodbe sem odkrival globino težav in nepredstavljive grozote iz mladosti mnogih zdravljencev. Ugotovil sem tudi, da so se mnogi že vdali in je verjetnost za  njihovo svetlo prihodnost majhna.

Moški smo še vedno deležni vzgoje, v kateri je predajanje čustvom rezervirano za ženske. Učijo nas, da moramo biti moški vedno močni in da bolečino namesto z jokom prenašamo s stiskanjem zob in pesti. Rezultat tega pa je, da vseh svojih majhnih in velikih problemov ne razrešimo ampak potlačimo. Svoje stiske pogosto kažemo posredno z zlorabo iger na srečo, alkohola in prepovedanih drog ali pa s prekomernim delom. Tako lahko tudi najmanjši vsakodnevni problemi usmerjajo naša življenja pa se tega sploh ne zavedamo.

Zavedati sem se začel, da ima vsak svojo življenjsko zgodbo. Vsaka je edinstvena in marsikdo je prehodil prav peklensko pot. Težko se je sprijazniti z neenakomerno porazdelitvijo življenjskih preizkušenj. Zakaj življenja enih vključujejo toliko težav in bolečine, medtem ko drugi živijo skoraj kot v pravljici. Vsaj plitvo dojemanje realnosti daje takšen občutek. Očitno se mora vsak naučiti drugačnih lekcij in doživeti trenutke, ki so mu namenjeni. Nesmiselno se je primerjati z drugimi kajti tvoja pot je samo tvoja in je edinstvena.

Najtežji del v procesu moje odvisnosti je bil priznanje. Najprej sebi in seveda tudi vsem okrog mene. Kaj bodo rekli drugi? To bo sramota in ponižanje za moj ego. To bo pokvarilo mnenja drugih o meni. Tega me je bilo neizmerno strah in sram. Kako sem mogel tako globoko zabresti v težave? Kakšen moški pa sem? Seveda se nisem o tem z nikomer pogovarjal. Vse sem skušal skriti pred drugimi. Nisem si upal, nisem znal in nisem bil zmožen realnega pogleda na probleme.

Namesto, da bi me skrbelo kaj se dogaja z mano, zakaj se mi to dogaja in kam to vodi? Zakaj se s kom ne pogovorim okrog tega?  Zakaj me je na smrt strah svojega življenja? Namesto tega so me skrbela mnenja drugih, če bi izvedeli za mojo skrivnost.

Že v enem od prejšnjih zapisov sem omenil, da sta branje in recitiranje pesmi postali priljubljeni dejavnosti tekom mojega zdravljenja. V naslednji pesmi, ki je delo Andreja Rozmana Roze se skriva veliko odgovorov na vprašanja, ki sem si jih zastavljal. Meni se je vtisnila v srce.

Nekaj ti moram povedati

Za vsakogar mora obstajati nekdo, 
kateremu tako zaupa,
da se mu lahko zaupa,
ko mu je težko.

Za vsakogar mora obstajati nekdo,
ki ga razume in posluša,
ko mu je zmrznjena duša
in mu je v srcu slabo.

Nekdo, kateremu lahko zaupa tudi tiste težave,
ki bi jih najrajši izbrisal iz glave,
in mu lahko pove tudi to,
kar ni povedati lahko.

A pogovarjanje je za človeka
še bolj pomembno kot obleka
in hkrati danes redka stvar
za katero ni potreben denar.

Pogovarjanje ni le za zabavo,
zdravilno je tudi, ko imamo težavo
in se v lastnih mislih dušimo,
dokler jih še z nekom ne delimo.

Pogovarjanje je bližina in toplina,
s pogovarjanjem smo družina in skupina.
S pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,
s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.

Velikokrat sem že slišal, da se naša življenja odvijajo, kot nam je usojeno. Da se rodimo z namenom in razlogom ter se stvari dogajajo kot je zapisano v zvezdah. Stvari in dogodki so v naprej določeni. Pa je to res tako? Star pregovor pravi: ˝človek obrača, življenje pa obrne˝. Kaj pa naša svobodna volja? Ali ne vplivamo na razvoj življenja sami s svojimi odločitvami, izbirami in prepričanji?

Med zdravljenjem sem tudi o tej tematiki veliko razmišljal. Če usoda obstaja, zakaj sem pristal tukaj v bolnišnici? Kakšen je torej namen mojega življenja? Sem moral premagati odvisnost, da lahko na tem gradim nove in bolj trdne temelje za prihodnost? Morda pa se preprosto nisem znal poslušati in sem ves čas deloval proti sebi. Odvisnost bi lahko bila posledica načina življenja ter bežanja pred odgovornostjo in odraščanjem.

Usoda pa je lahko tudi izgovor za vse, kar se nam dogaja. Izgovor za vse težave, ki jih ne znamo ali ne zmoremo rešiti. Pa tudi za situacije v katerih se znajdemo in zanje ne najdemo pravega razloga. Prepričanje, ki sem ga izoblikoval glede pomena usode je neka srednja pot. Verjamem v usodo, ne pa v njeno popolno določenost. Menim, da je določeno (morda smo si izbrali), česa bi se radi naučili in v čem bi se preizkusili v tem življenju. Seveda pa imamo svobodno voljo in moč, da stvari spremenimo.

Vem, da je vera v usodo lahko vrsta obrambnega mehanizma, ki se sproži ob spopadanju z neuspehom. Ko se človek trudi uspeti, pa mu spodleti. Poskuša večkrat, a mu ne uspe. Z neuspehom se je težko sprijazniti in številni se vdajo v usodo. Tolažijo se s frazo ˝ni mi bilo namenjeno˝. Z vsakim ponovnim  poskusom je upanje manjše in zaupanje vase šibkejše, s tem pa se možnosti za neuspeh večajo. Krivdo je najlažje pripisati ˝višji˝ sili ali usodi.

Psihoterapevt, ki sem ga obiskoval, pravi, da je vseeno, če verjamemo v usodo ali ne.

˝Če verjamete v usodo in vam to pomaga, kar nadaljujte z verovanjem vanjo. Če mislite, da usoda ne obstaja in vam je tako bolje, prav tako nadaljujte.˝

Vera v usodo ima toliko moči, kolikor sami dopustimo. Lahko ima izjemno moč. Na nas lahko vpliva pozitivno ali negativno, vendar pod pogojem, da resnično verjamemo. Pozitivne misli so v naših življenjih izredno pomembne, ker vplivajo na naše nezavedno. Če verjamemo, da bo naša usoda lepa, pozitivna in vredna truda, je zelo velika verjetnost, da bo resnično takšna.

Odkar sem odvisnost sprejel kot del sebe in pot premagovanja odvisnosti kot svojo usodo, se pozitivne in neverjetne stvari dogajajo pogosteje.

Zadnja takšna izkušnja je bila nepričakovana in prav posebna. Poslovni sestanek, ki predvidoma traja od 10 do 15 minut, se je izkazal kot dvourna terapija. Pogovor me je že na začetku ˝prisilil˝ v priznanje mojih težav in odvisnosti. Povedal sem tudi, da sem prestal bolnišnično zdravljenje odvisnosti in da je bila to ena najboljših odločitev v mojem življenju. Nato pa so se stvari obrnile. Opazil sem, da so osebo, ki je sedela nasproti mene moje besede vznemirile. Vrnila mi je globok pogled, ki je govoril več kot tisoč besed. Ali je to mogoče? Naslednji dve uri sta bili neverjetni. Dva popolna tujca sta si izmenjala življenjski zgodbi z vsemi najtemačnejšimi podrobnostmi in neprijetnimi resnicami. Naletel sem na ˝gamblersko˝ dušo, jo začutil in ji v trenutku zaupal. Ni nama bilo treba pojasnjevati vedenja, dogodkov, občutkov in dvomov, ki sva jih doživela. Vse se je ujemalo. Spraševal sem se ali je to usoda? Nama je bilo namenjeno, da sva se srečala? Srečal sem čudovito osebo, ki se že pol svojega življenja bori z odvisnostjo. Začutil sem veliko željo mojega sogovornika po preobrazbi. Energijo usmerja v reševanje nastalih težav in rad bi našel mir v duši. Popolnoma sem ga razumel.

Ampak nekaj, kar se je pričelo razvijati že v ranem otroštvu, se je v mladosti okrepilo in se silovito izrazilo na prehodu v odraslost. Ta nekaj je zakomplicirani um hazarderjev. Če se torej nekaj razvija tako dolgo, tudi reševanje, spoznavanje in sprejemanje tega ni enostavno. Sprejemanje in urejanje nečesa,kar je globoko zakoreninjeno v naši osebnosti, je proces, ki lahko traja več let.

Ne glede na to, kako dober plan abstiniranja si zastaviš, kako močno si motiviran in odločen, kriza nastopi. Mene je na začetku vedno presenetila. Počutil sem se nemočnega in brezvoljnega, vendar se nisem zavedal, da sem v krizi.

Čez čas sem se naučil opazovati in prepoznavati sebe in svoje občutke. Takrat sem ugotovil, da se znaki krize pojavljajo dalj časa. Postajam utrujen, kakor da moja energija kar izpuhti, pred tem pa sem velikokrat nemiren in razdražljiv. Vse postane težko. Čutim utrujenost, ampak je drugačna kot tista od fizičnega napora. Nekaj me razžira od znotraj navzven. Najraje bi spal, da bi se izognil tem občutkom, v želji, da bodo izginili. V takem obdobju se nagonsko izoliram. Naenkrat vidim vse črnogledo in brezizhodno.

Pomemben je načrt, ki si ga vsak zasvojenec pripravi zase. Kaj boš storil, ko nastopi kriza? Sestaviš si seznam stvari, ki jih lahko storiš, da se izogneš omamljanju. Potrebuješ nadomestne načine uravnavanja čustev, skozi katere energijo preusmeriš nekam drugam, kjer ti ne škoduje. Dobri primeri so tek, telovadba, pogovor s prijateljem, sprehod v naravo, pogovor z mentorjem ali terapevtom, pogovor v terapevtski skupini, lahko tudi pišeš dnevnik ali blog. Ker  smo si ljudje različni, mora vsak posameznik ugotoviti kaj mu ustreza.

Moj prvi ”varnostni ventil” je tek. Tečem že od nekdaj. Ko sem dobre volje, slabe volje, pa tudi med bolnišničnim zdravljenjem sem veliko tekel. Potrebe po izdatku energije so različne: včasih tečem več kot uro, včasih je dovolj že 20 minut. Zgodi pa se tudi, da se umirim že, ko obujem tekaške čevlje. Do sedaj sem se preizkusil v maratonu na 10km in 21km. Sedaj, ko sem v procesu rehabilitacije in sem bolj discipliniran pa imam tudi nov cilj – želim si preteči tudi 42km.

Umirjeni tek, ki ga redno izvajamo je izjemno pomemben del rehabilitacije. Kot pravi Sanja Rozman v knjigi Peklenska gugalnica:

˝Tek je ritmično gibanje, ki je človekov najbolj naravni gibalni vzorec. Ko tečemo počasi in ne mislimo na dosežke, napore ali samopremagovanje, ampak se lahkotno zazibljemo v prebujajoče se jutro, pride do samopozabe. V takih trenutkih lahko popustijo obrambni mehanizmi in doživimo stik s svojo dušo ali neposredni stik z naravo. To pa je najvišji cilj teka v procesu duhovne preobrazbe!˝

Tekom zdravljenja smo v bolnišnici imeli vsakodnevno jutranjo in večerno vadbo. Vedno ob istem času. To pozitivno vpliva na zdravljence iz najmanj dveh razlogov. Prvi je disciplina, ki je primanjkuje vsem odvisnikom in brez katere je duhovna rast nemogoča. Drugi pa je krepitev zdravja z aerobno vadbo.

Dr. Rugelj pravi: ˝Zdravljeni alkoholik, ki bo zjutraj telovadil, ta dan ne bo prekršil abstinence. Preden bo spet začel piti, se bodo dvomi in padec motivacije pri njem pokazali tako, da ne bo redno telovadil. Motivacija je glavni pokazatelj uspešnega zdravljenja.˝ Sklepam, da je situacija pri zdravljenih hazarderjih enaka.

Zelo mi pomaga redna dnevna telovadba. Sestavil sem urnik vadbe, ki ga redno spremljam in popravljam. To, da lahko sproti spremljaš napredek je vsaj na začetku abstinence zelo pomembno. Občutek napredovanja je namreč ključen pri dvigovanju samozavesti. Če se zdimo sami sebi dovolj pomembni, bomo delali v smeri dobrega počutja in zdravja. Vodena evidenca vadbe nam lahko služi kot pripomoček pri spremljanju našega čustvenega stanja. Odstopanja, ki jih tam opazimo, lahko nakazujejo na prihajajočo krizo, zato jih lahko vzamemo kot opozorilo.