Ena od ključnih nalog pri zdravljenju je odkrivanje vzrokov za nastanek odvisnosti. Po skoraj treh mesecih zdravljenja v bolnišnici, po prestanih številnih terapevtskih pogovorih in delavnicah sem pred celotnim oddelkom predstavil svojo debatno temo z naslovom ˝Kaj sem nadomeščal s svojim igranjem?˝. Izvirnik bom delil z vami.
Kaj sem nadomeščal s svojim igranjem?
Več knjig kot sem prebral, več kot sem debatiral in razmišljal o tem, bolj mi je bilo jasno, da sem nadomeščal marsikaj.
Nemogoče je izpostaviti samo eno stvar in sploh ne vem, kaj je tisto glavno. Vem samo, da sem tekom zdravljenja odkril veliko stvari o sebi, katerih se sploh nisem zavedal.
Bom začel kar z najbolj očitno situacijo oziroma vzorcem pri nas odvisnikih. Oče medla figura, mati pa tista glavna, ki vse nadzira in otroku daje potuho. Starši so v otrokovi vzgoji enkrat zelo strogi drugič pa zelo medli. Ob tem se velikokrat spomnim, da mi včasih prav ni bilo jasno, kaj starši želijo od mene. Sploh oče je bil zelo vzkipljiv, ko se je umiril, pa je popravljaj za nazaj. To me je zelo jezilo. Mama pa je bila in še vedno je bolj stroga in tista glavna pri hiši. Vso odgovornost je prevzemala nase in sprejemala odločitve namesto vseh pri hiši, vključno z mano. Oče je bil večino otroštva odsoten, tako da je mama avtomatsko prevzela obe vlogi v družini. Jaz pa nikoli nisem zares imel moškega vzornika.
Že od nekdaj sem bil v ključnih trenutkih negotov in nesamozavesten. Nikoli nisem bil siguren, če je nekaj dovolj dobro. Občutek premajhnega samospoštovanja lahko nastane pri otroku zaradi tega ker starši zahtevajo preveč. Jaz sem moral biti vedno najbolj priden, vsem za vzgled. Vsepovsod uspešen, sploh v šoli. In sem tudi bil. Vedno sem se vzorno obnašal, jaz sem bil odgovoren, da smo se mi otroci, ki smo se družili, lepo vedli. Če je bilo kaj narobe, sem jih vedno poslušal jaz, ker sem bil najstarejši. Motile so me tudi primerjave z vrstniki iz šole, vedno so me primerjali samo z najboljšimi. Dobro ni bilo sprejemljivo, vedno je bilo vprašanje, zakaj ne bi bil še boljši? Pa saj vem, da so me starši želeli samo motivirati in vzpodbujati. Problem je bil, ker se jaz nikoli nisem znal postaviti za sebe. Od tod izvirajo moji občutki nesposobnosti in manjvrednosti, ki sem jih prenesel v odraslo dobo.
Ob tem se mi je vtisnil v spomin en citat, ki pravi:
˝Le kdor se ne ceni, bo dovolil, da mu življenje uniči odvisnost.˝
Med zdravljenjem sem ugotovil tudi to, da ne znam izražati določenih čustev. Sem človek vesele narave, vedno nasmejan, kar je načeloma dobro. Ne znam pa dobro izražati žalosti, še manj pa jeze. Sploh se ne znam zdravo jeziti. Ne znam se zaščititi in ostati zvest sebi.
Kot otrok sem se naučil, da se ne smem jeziti, da se to ne spodobi, ker je jeza destruktivna. Naučil sem se potlačiti jezo, nevede. Ko sem nekje prebral, da se potlačena jeza lahko kaže kot čir na želodcu, kot povišana želodčna kislina in kot škrtanje z zobmi, sem bil osupel. Vse to se mi neprestano dogaja in mi je dalo misliti. Ob tem bi naj podoživljal občutke iz otroštva, da mi je bil odvzet lasten prostor in da mi stvari ne pripadajo. Tukaj mi manjka očetova vloga, ki je zelo pomembna, saj naj bi preko njega dobil občutek varnosti in da bi vedel, kam pripadam in kam se lahko vračam, če doživim razočaranje.
Zdaj se spomnim trenutkov, ko se je moja odvisnost prvič izrazila. Takrat sem kot študent v Ljubljani ponavljal prvi letnik študija in zdaj vem, da sem takrat padel v hudo depresijo in odvisnost od igranja športnih stav. Takrat se mi je podrl svet. Popolnoma sem se zaprl vase in se boril sam s seboj, s potlačeno žalostjo, tesnobo, krivdo in občutkom praznine. Ko smo kasneje z družino debatirali o teh časih, so se čudili, zakaj nisem ničesar delil z njimi in sem vse skrival. Normalno se jim je zdelo, da najbrž vem, da sem doma vedno dobrodošel in da ni takih problemov, ki jih doma ne bi mogel s kom deliti. Vendar ni bilo tako. Mene je bilo izjemno strah karkoli povedati doma in priznati moje težave. Vendar ne vem zakaj.
Ob tem sem si zapomnil besede:
˝Lažje je vzgojiti močne otroke, kot popraviti zlomljene odrasle˝.
Težave imam tudi s prevzemanjem odgovornosti. Velikokrat imam težave z izpolnjevanjem potreb drugih ljudi na račun zanemarjanja lastnih potreb. Ne znam postavljati funkcionalnih meja drugim ljudem. Nisem se naučil prevzemanja odgovornosti zase, za svoja dejanja in nisem si upal dokončno odrasti in se osamosvojiti. Težava je bila, da se nisem nekako spontano naučil sprejemanja odgovornosti, korak po korak. Tako še zmeraj živim doma pri starših. Čeprav vem, da sem zelo zakompliciral svoje življenje z visokimi dolgovi, pa vseeno ostaja prioriteta, da se čimprej osamosvojim in se preselim na svoje, ter prevzamem odgovornost zase.
Veliko težav je povezanih z dejstvom, da sem zaradi odvisnosti moral sprejeti številne kompromise. Zaradi zlaganih odnosov sem izgubljal osebno dostojanstvo in samo spoštovanje. Prevzel sem ponarejen ego, to nisem bil pravi jaz. To čutim, ker želim in vem, da zmorem več. Po prenehanju z igranjem športnih stav, se nastali vedenjski vzorci ne bodo spremenili kar sami od sebe. Zato delam na tem, da vzpostavim nazaj stik s samim sabo.
Odrasli ljudje težave rešujejo, mi hazarderji pa bežimo pred njimi v omamo. Lažje mi je bilo pobegniti kot, se soočiti z resnico. Tako pademo v začaran krog, večje kot so težave, večji kot so dolgovi, bolj te vleče, da pobegneš.
V stresnih situacijah sem se umaknil in izoliral, namesto, da bi poiskal čustveno oporo pri partnerki ali prijateljih. Na tem področju sem popolnoma zatajil. Sedaj se na novo učim, kako se pogovarjati o problemih.
Ironija hazardiranja je, da bolj kot si v dolgovih, večjo željo in potrebo po igranju čutiš, ker v tem vidiš edini možni izhod iz situacije.
Še ena stvar, ki sem jo nadomeščal z igranjem, je čustveno vzburjenje, pretirana potreba po ljubezni in odobravanju. Jaz sem po navadi želel vsem ustreči. Pri človeku, ki se predaja odvisnosti, je ta potreba pretirano izražena in seveda nezadovoljena. Tudi to lahko izvira že iz otroštva pri nekom, ki je imel nekdo gospodovalne in nepopustljive starše. V mojem primeru je to mama. Zato sem ostal popolnoma odvisen od nje, od njenih odločitev. Ne vem zakaj, ampak nisem se znal upreti. Imam osem let mlajšo sestro, ki pa je popolno nasprotje mene, prava borka za svoje pravice. Že kot otrok se je znala postaviti za sebe in uveljaviti svojo mnenje. Tako, da vsi imamo izbiro. Če bi se jaz sproti upiral, bi se tudi starši prilagodili na moje zahteve, ampak se jim ni bilo treba. Spominjam se, da so mi večkrat povedali, da je bilo v otroštvu z menoj precej lažje kot s sestro, jaz sem bil preveč ubogljiv.
Najdem se tudi v tem, da človek, ki je nesamozavesten in hkrati poln prikritih potreb po ljubezni in naklonjenosti, le s težavo izraža čustva, saj se boji, da ta ne bodo naletela na željen odziv. Tako bi posledično izgubil še tisto malo samozavesti. Vsakdo, posebej pa še nesamozavesten človek, doživi odklanjanje svojih čustev kot lastno razvrednotenje. Zatrta čustva v otroštvu pogojujejo nastanek odvisnosti v odrasli dobi.
Končal pa bom z mislijo, ki mi je tekom zdravljenja največkrat priplavala na površje.
˝Nihče drug ne more čutiti, kar mi čutimo v sebi, zato tudi nihče drug ni odgovoren za to, kako se mi počutimo˝.
Trdno sem se odločil boriti, se borim in se bom boril, da me odvisnost ne bo porazila, ampak samo preobrazila.
Tako sem svoje vzroke odvisnosti opredelil takrat. Več časa kot preteče, bolj se spreminja moj pogled na moje težave. Vsakokrat je malenkost drugače. Vsakokrat mi je malenkost lažje.
