Velikokrat sem že slišal, da se naša življenja odvijajo, kot nam je usojeno. Da se rodimo z namenom in razlogom ter se stvari dogajajo kot je zapisano v zvezdah. Stvari in dogodki so v naprej določeni. Pa je to res tako? Star pregovor pravi: ˝človek obrača, življenje pa obrne˝. Kaj pa naša svobodna volja? Ali ne vplivamo na razvoj življenja sami s svojimi odločitvami, izbirami in prepričanji?

Med zdravljenjem sem tudi o tej tematiki veliko razmišljal. Če usoda obstaja, zakaj sem pristal tukaj v bolnišnici? Kakšen je torej namen mojega življenja? Sem moral premagati odvisnost, da lahko na tem gradim nove in bolj trdne temelje za prihodnost? Morda pa se preprosto nisem znal poslušati in sem ves čas deloval proti sebi. Odvisnost bi lahko bila posledica načina življenja ter bežanja pred odgovornostjo in odraščanjem.

Usoda pa je lahko tudi izgovor za vse, kar se nam dogaja. Izgovor za vse težave, ki jih ne znamo ali ne zmoremo rešiti. Pa tudi za situacije v katerih se znajdemo in zanje ne najdemo pravega razloga. Prepričanje, ki sem ga izoblikoval glede pomena usode je neka srednja pot. Verjamem v usodo, ne pa v njeno popolno določenost. Menim, da je določeno (morda smo si izbrali), česa bi se radi naučili in v čem bi se preizkusili v tem življenju. Seveda pa imamo svobodno voljo in moč, da stvari spremenimo.

Vem, da je vera v usodo lahko vrsta obrambnega mehanizma, ki se sproži ob spopadanju z neuspehom. Ko se človek trudi uspeti, pa mu spodleti. Poskuša večkrat, a mu ne uspe. Z neuspehom se je težko sprijazniti in številni se vdajo v usodo. Tolažijo se s frazo ˝ni mi bilo namenjeno˝. Z vsakim ponovnim  poskusom je upanje manjše in zaupanje vase šibkejše, s tem pa se možnosti za neuspeh večajo. Krivdo je najlažje pripisati ˝višji˝ sili ali usodi.

Psihoterapevt, ki sem ga obiskoval, pravi, da je vseeno, če verjamemo v usodo ali ne.

˝Če verjamete v usodo in vam to pomaga, kar nadaljujte z verovanjem vanjo. Če mislite, da usoda ne obstaja in vam je tako bolje, prav tako nadaljujte.˝

Vera v usodo ima toliko moči, kolikor sami dopustimo. Lahko ima izjemno moč. Na nas lahko vpliva pozitivno ali negativno, vendar pod pogojem, da resnično verjamemo. Pozitivne misli so v naših življenjih izredno pomembne, ker vplivajo na naše nezavedno. Če verjamemo, da bo naša usoda lepa, pozitivna in vredna truda, je zelo velika verjetnost, da bo resnično takšna.

Odkar sem odvisnost sprejel kot del sebe in pot premagovanja odvisnosti kot svojo usodo, se pozitivne in neverjetne stvari dogajajo pogosteje.

Zadnja takšna izkušnja je bila nepričakovana in prav posebna. Poslovni sestanek, ki predvidoma traja od 10 do 15 minut, se je izkazal kot dvourna terapija. Pogovor me je že na začetku ˝prisilil˝ v priznanje mojih težav in odvisnosti. Povedal sem tudi, da sem prestal bolnišnično zdravljenje odvisnosti in da je bila to ena najboljših odločitev v mojem življenju. Nato pa so se stvari obrnile. Opazil sem, da so osebo, ki je sedela nasproti mene moje besede vznemirile. Vrnila mi je globok pogled, ki je govoril več kot tisoč besed. Ali je to mogoče? Naslednji dve uri sta bili neverjetni. Dva popolna tujca sta si izmenjala življenjski zgodbi z vsemi najtemačnejšimi podrobnostmi in neprijetnimi resnicami. Naletel sem na ˝gamblersko˝ dušo, jo začutil in ji v trenutku zaupal. Ni nama bilo treba pojasnjevati vedenja, dogodkov, občutkov in dvomov, ki sva jih doživela. Vse se je ujemalo. Spraševal sem se ali je to usoda? Nama je bilo namenjeno, da sva se srečala? Srečal sem čudovito osebo, ki se že pol svojega življenja bori z odvisnostjo. Začutil sem veliko željo mojega sogovornika po preobrazbi. Energijo usmerja v reševanje nastalih težav in rad bi našel mir v duši. Popolnoma sem ga razumel.

Ampak nekaj, kar se je pričelo razvijati že v ranem otroštvu, se je v mladosti okrepilo in se silovito izrazilo na prehodu v odraslost. Ta nekaj je zakomplicirani um hazarderjev. Če se torej nekaj razvija tako dolgo, tudi reševanje, spoznavanje in sprejemanje tega ni enostavno. Sprejemanje in urejanje nečesa,kar je globoko zakoreninjeno v naši osebnosti, je proces, ki lahko traja več let.

Ne glede na to, kako dober plan abstiniranja si zastaviš, kako močno si motiviran in odločen, kriza nastopi. Mene je na začetku vedno presenetila. Počutil sem se nemočnega in brezvoljnega, vendar se nisem zavedal, da sem v krizi.

Čez čas sem se naučil opazovati in prepoznavati sebe in svoje občutke. Takrat sem ugotovil, da se znaki krize pojavljajo dalj časa. Postajam utrujen, kakor da moja energija kar izpuhti, pred tem pa sem velikokrat nemiren in razdražljiv. Vse postane težko. Čutim utrujenost, ampak je drugačna kot tista od fizičnega napora. Nekaj me razžira od znotraj navzven. Najraje bi spal, da bi se izognil tem občutkom, v želji, da bodo izginili. V takem obdobju se nagonsko izoliram. Naenkrat vidim vse črnogledo in brezizhodno.

Pomemben je načrt, ki si ga vsak zasvojenec pripravi zase. Kaj boš storil, ko nastopi kriza? Sestaviš si seznam stvari, ki jih lahko storiš, da se izogneš omamljanju. Potrebuješ nadomestne načine uravnavanja čustev, skozi katere energijo preusmeriš nekam drugam, kjer ti ne škoduje. Dobri primeri so tek, telovadba, pogovor s prijateljem, sprehod v naravo, pogovor z mentorjem ali terapevtom, pogovor v terapevtski skupini, lahko tudi pišeš dnevnik ali blog. Ker  smo si ljudje različni, mora vsak posameznik ugotoviti kaj mu ustreza.

Moj prvi ”varnostni ventil” je tek. Tečem že od nekdaj. Ko sem dobre volje, slabe volje, pa tudi med bolnišničnim zdravljenjem sem veliko tekel. Potrebe po izdatku energije so različne: včasih tečem več kot uro, včasih je dovolj že 20 minut. Zgodi pa se tudi, da se umirim že, ko obujem tekaške čevlje. Do sedaj sem se preizkusil v maratonu na 10km in 21km. Sedaj, ko sem v procesu rehabilitacije in sem bolj discipliniran pa imam tudi nov cilj – želim si preteči tudi 42km.

Umirjeni tek, ki ga redno izvajamo je izjemno pomemben del rehabilitacije. Kot pravi Sanja Rozman v knjigi Peklenska gugalnica:

˝Tek je ritmično gibanje, ki je človekov najbolj naravni gibalni vzorec. Ko tečemo počasi in ne mislimo na dosežke, napore ali samopremagovanje, ampak se lahkotno zazibljemo v prebujajoče se jutro, pride do samopozabe. V takih trenutkih lahko popustijo obrambni mehanizmi in doživimo stik s svojo dušo ali neposredni stik z naravo. To pa je najvišji cilj teka v procesu duhovne preobrazbe!˝

Tekom zdravljenja smo v bolnišnici imeli vsakodnevno jutranjo in večerno vadbo. Vedno ob istem času. To pozitivno vpliva na zdravljence iz najmanj dveh razlogov. Prvi je disciplina, ki je primanjkuje vsem odvisnikom in brez katere je duhovna rast nemogoča. Drugi pa je krepitev zdravja z aerobno vadbo.

Dr. Rugelj pravi: ˝Zdravljeni alkoholik, ki bo zjutraj telovadil, ta dan ne bo prekršil abstinence. Preden bo spet začel piti, se bodo dvomi in padec motivacije pri njem pokazali tako, da ne bo redno telovadil. Motivacija je glavni pokazatelj uspešnega zdravljenja.˝ Sklepam, da je situacija pri zdravljenih hazarderjih enaka.

Zelo mi pomaga redna dnevna telovadba. Sestavil sem urnik vadbe, ki ga redno spremljam in popravljam. To, da lahko sproti spremljaš napredek je vsaj na začetku abstinence zelo pomembno. Občutek napredovanja je namreč ključen pri dvigovanju samozavesti. Če se zdimo sami sebi dovolj pomembni, bomo delali v smeri dobrega počutja in zdravja. Vodena evidenca vadbe nam lahko služi kot pripomoček pri spremljanju našega čustvenega stanja. Odstopanja, ki jih tam opazimo, lahko nakazujejo na prihajajočo krizo, zato jih lahko vzamemo kot opozorilo.

Tako pravi Osho, indijski duhovni učitelj, avtor knjig na katere sem naletel med procesiranjem svojih težav. Odkril sem, da imam globoko v sebi težave s strahom. Ne cenim svoje izbire, vedno iščem drugo mnenje. Seveda se mi zdi zelo pomembno kaj drugi mislijo o meni, o mojih dejanjih in kaj bodo rekli na to. S takim načinom mišljenja sem odrastel. Pomembno je bilo kako izgledam in delujem navzven, ne glede na to, kaj zares mislim in čutim. Strah me je bilo, da pravi jaz ostalim ne bi ustrezal, zato sem vedno, če sem le zmogel, skušal vsem ustreči. Strah me je velikokrat ohromil, upočasnjeval ali celo povsem zaustavil. Tako sem preprosto obstal na določeni točki življenja in se zatekel v odvisnost. To je bil izhod iz realnosti in umik od težav.

Zelo močan vpliv na moje zdravljenje je imela odločitev, da želim ozdraviti in da sem se za to pripravljen boriti. Pripravljen sem bil na spremembe. S pomočjo pozitivnih misli in pogledov na svet, ki jih opisuje Osho, se je v meni začelo nekaj premikati. Poudarja, da naj pozornost prenesemo iz glave oz. naših misli na naše srce. Razmišljaj manj in čuti več. Naj nas ne bo strah novega. Pravi, da:

˝Tudi če vas novo zapelje v jarek, je še vedno vredno, kajti učimo se samo na napakah, rastemo pa samo, kadar imamo težave.˝

Ob takem branju sem začel na moje gemblanje gledati nekoliko drugače. Za nazaj ne morem spremeniti ničesar. Lahko pa sprejmem to, kar sem storil in se učim iz napak.

Ugotovil sem, da se ne znam zdravo jeziti. To čustvo sem potlačil, ker sem že v otroštvu sprejel, da se jeziti ne spodobi. Tudi žalosti se nisem naučil izražati. Vse to sem samo potlačil in živel naprej, kakor da se vmes ni nič zgodilo. Osho pravi, da žalost daje globino, veselje pa višino. Žalost nam krepi korenine, veselje pa krošnjo. Sreča je kot drevo, ki raste proti nebu. Žalost pa kot korenine, ki segajo globoko v zemljo. Oboje je potrebno, višje kot je drevo, globje so korenine. Vedno je v ravnovesju. Na tej točki sem sprejel sebe, takega kot sem. Očitno sem imel preplitve korenine za svoje cilje. Torej sem v fazi razraščanja korenin, kar pa se seveda ne zgodi samo od sebe. Potrebno je vložiti veliko truda.

Zalotil sem se, da pogosto predelujem številne možne scenarije in dogodke ter se v mislih kar izgubim. Prekomerno kompliciranje in razmišljanje brez ukrepanj ne vodi v pravo smer. Poizkušal sem več delati in manj misliti.

˝Glava kot sužnja je čudovita sužnja, izjemno koristna. V vlogi gospodarja pa je nevarna in zastrupi vso življenje.˝

Postopoma sem postajal bolj motiviran za zdravljenje in odločen, da premagam odvisnost. Razvijal sem pogum. Zapomnil sem si misli iz knjige: ˝Pogum ni odsotnost strahu, temveč popolna navzočnost strahu ob tem pa ima človek pogum, da se spopade z njim˝. Vsakodnevno sem si zadajal majhne nove cilje. Z vsakim uspešno opravljenim ciljem sem si krepil samozavest. Začel sem gledati širše in opazil vedno več podrobnosti na drugih in na sebi. Občudovati sem začel vsakodnevne stvari.

˝Ko enkrat opaziš lepoto življenja, se prične grdo razblinjati. Če pričneš gledati na življenje z radostjo, se začne žalost razblinjati. Ne moreš imeti raja in pekla istočasno. Le eno lahko imaš. Izbira je tvoja.˝

To je popolnoma drugačen način razmišljanja, kot sem ga bil vajen. Nekatere izjave so se mi zdele preveč preproste. Tako lahko pa vseeno ni. Težko je vse sprejeti in ostati miren. Tako da sem postopno razvijal takšen pristop in odzive na situacije, ki sem jih doživljal. Ko sebe preprosto sprejmeš takšnega kot si in ne takšnega kot želiš biti ter si dopoveš, da si odgovoren samo za sebe, stvari postanejo nekoliko lažje. In kar je bilo za mene najpomembnejše, lahko sem sprejel svojo odvisnost.

˝Ego je proces, ne realnost. Ego je lastnik želja in strahov. Oboje uporablja hkrati.
Ego poganjajo želje, to mu daje vitalnost, moč, energijo. Brez želja se ego ustavi.
Za razkrinkanje ega ni nobene metode. Potreben je uvid.˝

Po nekaj tednih zdravljenja sem dobil osnovni uvid v moje težave. Sprijaznil sem se z dejstvom, da je odvisnost usmerjala moje življenje. V času odvisnosti sem sprejel mnogo kompromisov, ki so bili neizbežni zaradi skrivanja resnice, bežanja od čustev in ustvarjanja lažnega ega. Nikakor se nisem znal in želel soočiti z resnico ampak sem ji izmikal. Odločil sem se, da bom to spremenil. Sprejel sem svoje napake in začel z delom na sebi. Nehal sem bežati pred problemi.

Analiziranje težav me je pripeljalo bližje bistvu in izvoru mojih problemov. Odvisnost izhaja iz nas samih. Na to vpliva vzgoja, odnosi v družini, družinski vzorci ter duševne lastnosti posameznika. Ključno obdobje, v katerem se razvijejo zametki nagnjenosti k odvisnosti je od rojstva pa do šestega leta starosti. V tem času se odvijajo različni dogodki, ki lahko predstavljajo travmatsko izkušnjo. Travm se lahko zavedamo ali pa ne, lahko pa jih potlačimo globoko v podzavest. Zelo pomemben naj bi bil že čas materine nosečnosti.

Najpogostejše duševne lastnosti odvisnikov so pomanjkanje samospoštovanja, nesposobnost izražanja čustev (pozitivnih in negativnih), občutek manjvrednosti, negotovost vase, potreba po odvisnosti in preobčutljivost za vsakdanje težave. Vse vrste zasvojenosti so si glede na vzroke precej podobne. Velikokrat se zgodi, da nekdo preneha z eno odvisnostjo, se od nje distancira ampak nehote zapade v drugo. Sam sem se našel v številnih opisih odvisnikov.

Družinska slika je v mojem primeru takšna: oče je medla figura, mati pa tista ki vse nadzoruje in otroku daje potuho. Starši imajo tekom otrokove vzgoje zelo različne odzive, včasih so kruti drugič pa izrazito medli. Spomnim se, da so me zelo jezile slabo postavljene meje, vendar imam tudi sam težave z določanjem mej. To, da se postavim zase, se zgodi bolj redko.

V družinah odvisnikov od iger na srečo je velik poudarek na denarju. Tudi v mojem otroštvu je bilo tako. Ker sem prvorojenec mladih staršev, ki ju je nosečnost presenetila, so bili pogovori v katerih je bil tako ali drugače vpleten denar na dnevnem redu. Povedala sta mi, da sta se večkrat kregala zaradi denarja, saj ga je vedno primanjkovalo. Čeprav nisem vedel o čem točno se prerekata sem to nekako ponotranjil in te težave prenesel v odraslost. Na tej točki zdravljenja sem se zavedal samo osnovnih posledic hazardiranja. Najbolj očitna je seveda gromozanski dolg, ki ga je težko poravnati. Vsakič, ko pomislim nanj, me vsaj za trenutek prevzame negativna energija, če nisem pazljiv pa me kar posrka vase. Zelo opazno (velikokrat tudi zelo boleče) je zaostajanje za vrstniki, kar se v glavnem odraža v materialnih dobrinah. Ena od posledic hazardiranja pa je tudi to, da še vedno živim pri starših kar drugače zagotovo več ne bi. Zaradi odvisnosti sem se izoliral od vseh in vsega, kolikor se je le dalo. Razvil sem tudi patološko laganje, česar me je bilo zelo sram. To mi je tako zlezlo pod kožo, da se lahko zlažem tudi o nepomembnih stvareh pri katerih od laganja nimam nobene koristi. Včasih premlevam, zakaj sem se ravnokar zlagal? Kar zgodi se, nehote, podzavestno. Preprosto, patološko laganje. Zelo pomembna posledica je tudi izguba zaupanja mnogih ljudi. Najbolj boli izguba zaupanja partnerke, družine in prijateljev. Tisti, ki ti pomenijo največ v življenju in do katerih gojiš najgloblja čustva, so najbolj prizadeti in izigrani. Najhuje je, da sem to počel kar naprej. Kasneje pa čutil breme, krivdo in obsojanje ravno zaradi tega, kako sem ravnal z meni ljubimi ljudmi. Ko vse to privre na površje, ko razmišljam o vseh vzrokih in posledicah, lahko hitro postanem negativen in zagrenjen. Zato se zavedam, da je negovanje mentalnega zdravja potrebno iz dneva v dan.