Hrepenenje? Mi je znano del – 5

Prva naloga iz programa zdravljenja, ki sem jo opravil je bila pisanje življenjepisa. Opisati sem moral občutke, doživetja, pomembne dogodke, strahove, razočaranja in hrepenenja. Pomembno je tudi, da si predstavljaš otroštvo, prikličeš svoje prve spomine in občutke ob njih. Veliko težav sem imel z določanjem svojega prvega spomina. Težko razločim, česar se resnično spomnim in kaj mi je znano le zaradi fotografij. Do sebe moraš biti iskren in to ni vedno lahko. Pripovedovati moraš o svojih odnosih s starši, sorodniki, vrstniki in prijatelji. Podrobno opišeš razvoj svoje odvisnosti in vse posledice, ki so sledile.

Druga naloga je, da se zavežeš k spoštovanju bolnišničnih pravil in tudi oddelka za bolezni odvisnosti. Sem spada tudi to, da zaupnih informacij pridobljenih tekom zdravljenja ne boš delil v javnost. Zaradi tega se bom izključno držal svoje zgodbe, brez omenjanja posameznikov in drugih podatkov.

Zdravljenje je uspešnejše, če sodeluje tudi partner ali dober prijatelj. V mojem primeru je bila to partnerka, ki je sprejela moje povabilo k sodelovanju v programu zdravljenja. Izbral sem jo, ker si nadaljevanje življenja predstavljam skupaj z njo. Če želiva razviti pristen odnos, izboljšati medsebojno komunikacijo in zaupanje, je to korak v pravo smer. To sem vzel kot izziv, da se iz tako težke situacije nekaj naučiva. Že sama odločitev partnerke, da mi kljub ponovni izdaji njenega zaupanja ostane zvesta, mi je dalo dodatno motivacijo. Priznam, večkrat sem se spraševal, zakaj se je tako odločila. Zakaj se ni preprosto rešila iz te razburkane zveze. Povzročil sem ogromno težav in kar nekaj bolečih izkušenj. Pa mi vseeno stoji ob strani. Kako to? Je to zaradi ljubezni ali je tudi sama izgubljena v tem svetu, tako kot jaz. Ne zbere poguma, da bi odšla ali je tako pogumna, da verjame v rešitev te situacije? Morda mi zaupa bolj, kot si zaupam sam. Pravega odgovora na to vprašanje nisem poznal. Iskreno sem bil vesel, da se je odločila sodelovati. To je pomenilo, da sva hodila enkrat tedensko skupaj na predavanje in potem na skupinsko terapijo. To je tudi neke vrste varovalka, da pred zdravstvenim osebjem govoriš resnico. Terapevti hitro spoznajo, da se veliko pacientov ob spremstvu partnerjev obnaša popolnoma drugače kot takrat, kadar so sami.

Zadnja naloga, ki sem jo moral opraviti pred mojim prvim vikend izhodom je bila predstavitev odvisnosti od začetka do sedanjega stanja. Ko sem začel govoriti, sem pozabil na to kje sem in s kom se pogovarjam. Podrobnosti so samo bruhale iz mene. O tistih drobnih, začetnih znakih odvisnosti do končnega sesutja mojega sveta. V študentskih letih sem imel veliko časa in malo denarja. Vendar je bil razvoj odvisnosti neverjeten. Popolnoma sem se izoliral od najboljših prijateljev. Z družino sem pretrgal čustvene stike. Živel sem mimo vseh. Moji odgovori na vprašanja bližnjih ljudi so bili vedno enaki. Kako si? V redu. Kako pa to? In ono? Dobro. Tudi v redu. Bom, dobro. Pa če ti pravim, da sem v redu. Vse je rešil odhod v Ljubljano, tam sem bil sam in sem imel mir. Računalnik in spletno stavnico. Za 10€ sem, če sem imel srečo, dobil celodnevno igranje, načrtovanje, trenutke navdušenja ob zmagah in neznansko jezo ob porazih in izgubah. Po prepogostih obiskih vedno iste trafike mi je postajalo nerodno. Prodajalka me je gledala z žalostnim izrazom. Vedno sem kupil PSC(pay safe card). Za revije in pijačo se mi je zdelo škoda denarja, saj lahko pijem vodo iz pipe. Ostati mi mora vsaj 11€, če slučajno spet izgubim. V mislih sem imel samo igranje, vse ostalo je bilo postranskega pomena. Iz takšnega načina preživljanja časa se je razvila huda depresija. Čustvena nihanja so postala stalnica. Ko sem imel srečo, sem bil navdušen in koval strašne načrte kako bom rešil svojo situacijo in dokazal, da se na tak način da živeti in uspeti. Na koncu sem bil vedno znova potrt, brez denarja, s slabo vestjo in poln negativne energije. Sreča me noče, samo to je. Vedno zamudim tisti pravi trenutek, da bi se ustavil, samo to mi še manjka, pa bom rešen. To je zakompliciran um odvisnika od hazardiranja. Ko sem pred skupino končal s svoj pripovedjo, me sploh nihče ni ničesar vprašal. Zdravljenci so bili samo tiho in me pretreseno gledali. Samo terapevtka je komentirala, da ne more verjeti, s kakšnim žarom in hrepenenjem sem govoril. Ker sem govoril iz srca je pri tem izžarevala moja tekmovalna energija in hrepenenje po zmagi. Na tej točki so tudi drugi spoznali, kar sem jaz takrat že dobro vedel. Odvisnost me je popolnoma prevzela in nadzirala.

First trial part – 4

First week of treatment program has passed quickly. I have to say, that when you are in hospital and you are actively following the program you get into it. You forget where you are and you try to do your best. I got used to other patients and medical staff. It helped me that treatment wasn’t as terrifying as I thought it would be. I expected scenes like in the movies, patients with severe mental health problems in strait jackets and horrible attitude toward them. I expected madhouse from Hollywood. It probably helped me that I came to the hospital voluntarily and willing to change something about me. I was accepted on open department of psychological hospital. Many patients are forced to come here accompanied with police or paramedics. They are under the influence of forbidden substances. Until they are not sober and ready to cooperate with medical staff, they have to stay in closed section of the hospital. When they came to my department I talked to them and I realized that situation there is totally different. They were all on strong pills, they were not aware of themselves, they had serious mental health problems and security services are much stronger there. Whole hospital has the same playground with athletic track. Patients from all departments are allowed to use it. I faced with patients from closed department for the first time when I was on a run. When I saw their empty faces, absent looks in eyes and scary form of body movement, my whole body was shaking. I felt uncomfortable. I would hide myself in a shell like a turtle if I could. They weren’t aggressive, more like scarily passive. Later I was thinking about upstroke between my department and closed one. I knew that if I would continue with this lifestyle, my next hospital healing would be in other department. That stroke me down. Is that really me? From that experience I got motivation and power for healing. I knew that I can do better.

I was really happy about healing plan witch made weekend exits possible if you were active in the program. If you accomplished first three assignments, you were allowed to go home for the weekend. After accomplishing first half of a healing program, you can go home every weekend. Teetotalism is of course first condition for that. Alcohol addicts or drug addicts are tested with an alcoscope or urine test when they come back. But the problem is, how to test gambling addicts? In Slovenia there is no special department or program for people with gambling addiction. Because of that medical staff had to follow their gut. My testing was based on trust. I am not sure if there was any other option. Beside that cellphones were allowed after 8.00 pm so there really wasn´t anything other than trust between me and medical staff. That also surprised me, because I expected stricter isolation from the outside world. I blocked a few main online sports betting sites (there are over 20.000 different betting sites) that I was using (Bwin, Bet365, William Hill, Betway, Unibet, 1xBet, Sportnigbet). There is not that many sites where you can exclude yourself from playing for the rest of your life. Usually there is only an option of self-exclusion for a few years and then you can play again. I have also installed BetBlocker application on my PC. That restricted me from logging in many online betting sites, but not all of them. There are still many other options. You can play on mobile devices or you just stop on the first gas station and you can play. It is impossible to hide from betting. Every restriction aids you, because reducing opportunities helps to reduce betting episodes. I also added one more safety check. I gave my bank account in supervision to my family. The truth is, that that all helped me, but there is no guarantee that I would not play anymore. I have helped myself with all this before, but it always ended badly. Many times I was holding my teetotalism but then I got an email that my restriction on bwin has expired. I went and bet again. And it is getting harder every time. Again I have spent all money that I have saved before. That really is a vicious circle from witch it is very difficult to escape.

How do we define gambling addiction? One of the definitions goes like this: it is an addiction when gambling becomes a way of regulating ones emotional life. Person becomes so addicted, that the way they behave is not a choice but a defense mechanism from which his survival is dependent. Chemical addictions work on abusing chemical substances for reaching a stunning condition. At gambling person reaches that condition by feeling of winning and it only increases with higher levels of risk. Gambling becomes a way of escaping from reality and resolving problems. It becomes a poor strategy for life. Powerless and unmanageable are the two words that describe ones feelings and anguish. Gambler believes that he/she has everything under control. Because of negative consequences he/she tries to stop, but cannot anymore. (summarized from: https://vizita.si/dusevnost/zasvojenost-z-igrami-na-sreco.html). At this point of my knowledge about gambling I realized that only teetotalism will not be enough. It is important that I discover causes for my addiction. Why am I running away? From what or who? Why I am not able to deal with problems?

Prva preizkušnja del – 4

Prvi teden zdravljenja je bil hitro za menoj. Moram povedati, da ko si v bolnišnici in aktivno sodeluješ pri zdravljenju, se kar vživiš. Pozabiš kje si in poskušaš kar najbolje opraviti zadane naloge. Navadiš se na osebje in paciente. Meni je pri hitri prilagoditvi pomagalo tudi to, da zdravljenje ni bilo tako grozno kot sem si zamišljal. V mislih sem imel podobe iz filmov, paciente s hudimi psihološkimi motnjami v prisilnih jopičih in grobo ravnanje z njimi. Pričakoval sem norišnico iz Hollywooda. Verjetno je bila občutna razlika tudi, da sem prišel na zdravljenje prostovoljno in sem bil pripravljen na sodelovanje. Sprejet sem bil na odprt oddelek psihiatrične bolnišnice. Veliko pacientov pripeljejo policisti ali reševalci. Ti so pod vplivom različnih substanc in do streznitve ostanejo na zaprtem oddelku. Po pogovorih z njimi, sem ugotovil, da je tam situacija precej drugačna. Vsi so pod močnim vplivom tablet, veliko jih ima resne mentalne okvare, varovanje pa je veliko bolj strogo. K bolnišničnemu kompleksu spada majhen športni park s tekaško stezo in igriščem. Namenjen je vsem pacientom, zato sem imel možnost bližnjega srečanja s pacienti z zaprtega oddelka. Med tekom sem naletel na skupino, ki je bila na rekreaciji. Ob njihovih praznih pogledih, odsotnosti v očeh in strašljivem načinu gibanja me je spreletel srh. Kar stresel sem se, postalo mi je sila neprijetno in najraje bi se potegnil v oklep kot želva. Niso bili agresivni, prej zastrašujoče pasivni. Kasneje sem razmišljal o tanki liniji med mojim oddelkom in tistim nižje. Če bi nadaljeval s tem slogom življenja, bi bil verjetno naslednjič sprejet na zaprt oddelek. To me je močno ganilo. Sem to res jaz? Iz tega doživetja sem kasneje črpal motivacijo in moč za zdravljenje. Vem, da zmorem več.

Razveselil me je tudi načrt zdravljenja, ki ob aktivnem sodelovanju in opravljenih treh nalogah, omogoča vikend izhod domov. Po opravljeni polovici programa so na voljo izhodi vsak vikend. Abstinenca ob vrnitvi je seveda obvezna. Alkoholike in odvisnike od tablet ali drog preverjajo  z alkoskopom ali analizo urina. Kako pa testiraš hazarderja? V Sloveniji ni posebej usmerjenega programa zdravljenja, zato v takih situacijah osebje dela po občutku. Po dogovoru z njimi je preverjanje moje abstinence temeljilo na zaupanju. Saj ne vem, če obstaja kakšna možnost nadzora, poleg tega je na oddelku dovoljen mobilni telefon (zvečer po 20.00). Tudi to me je presenetilo, saj sem pričakoval večjo izolacijo od zunanjega sveta. Sam sem si zablokiral nekaj glavnih spletnih stavnic (obstaja jih preko 20.000), ki sem jih uporabljal (bwin, bet365, unibet, William Hill, 1xBet, Sportingbet). Redko katera ima možnost, da se izključiš do konca življenja. Po navadi izključitev traja nekaj let in z možnostjo povratka. Uporabil sem aplikacijo Betblocker, ki onemogoči prijavo v spletne stavnice, vendar ne zajema vseh. Staviš lahko preko telefona. Lahko se ustaviš na prvi bencinski črpalki in vplačaš listek. Nemogoče se je skriti pred njimi. Prisotne so vsepovsod. Pomaga, da si zmanjšaš število možnosti in s tem verjetnost, da boš spet stavil. Dodatno varovalo sem ustvaril tudi s tem, da sem nadzor nad bančnim računom omogočil moji družini. Še vedno pa je resnica, da vse to zmanjša tveganje, ne odpravi pa težave. Te taktike sem v preteklosti izvajal sam, pa se ni obneslo. Večkrat se mi je zgodilo, da sem držal abstinenco in ugotovil, da je izključitev iz stavnice (bwin) potekla. Ob vsakem povratku sem hudo zabredel in zapravil ves privarčevani denar. To je res začarani krog.

Kako definiramo zasvojenost z igrami na srečo? Ena od definicij pravi tako: za zasvojenost gre, ko igre na srečo za posameznika postanejo osnovni način uravnavanja čustvenega življenja. Zasvojeni postanejo odvisni do te mere, da njihovo vedenje ni več izbira, pač pa obrambni mehanizem, od katerega je odvisno njihovo preživetje. Pri kemičnih zasvojenostih človek za doseganje omamnega stanja zlorablja kemične substance. Pri hazardiranju pa človek omamno stanje doseže z napetostjo pričakovanja dobitka, ki se stopnjuje s tveganjem. Hazardiranje za zasvojenega postane način bežanja pred resničnostjo in reševanja problemov. Postane ponesrečena strategija življenja. Besedi nemoč in neobvladljivost najbolj ponazarjata posameznikovo doživljanje in opisujeta njegovo stisko. Hazarder preprosto verjame, da situacijo obvladuje. Zaradi negativnih posledic prej ali slej poskuša prenehati, vendar mu ne uspe (povzeto po: https://vizita.si/dusevnost/zasvojenost-z-igrami-na-sreco.html).

Na tej točki mojega poznavanja odvisnosti mi je postalo jasno, da samo abstinenca ne bo dovolj. Pomembno bo, da ugotovim vzroke. Zakaj bežim? Pred čem ali kom? Zakaj se ne znam soočati s težavami?

Adjustment part – 3

The purpose of hospital healing of addiction is also that you get used to daily routine. Because of that all activities are planned. We had to stick to the schedule. We woke up at 6.30, at 7.00 we had morning exercise and at 7.30 breakfast. Till 8.00 we had to make our beds and take care of personal hygiene, i.e. showering and shaving. Then they checked if our rooms are clean and gave us grades. At the start this daily routine looked pointless to me. For me personal hygiene was something normal. After a while I realized that in many ways different addictions are very similar and affect people in the same way. One difference is, that alcoholics had more damaged body. I couldn’t believe that somebody does not shower and does not change their clothes. Even under the pressure of medical staff, they had troubles with that. The fact is, that addicts before disease development, look and behave totally different. Addiction changes you and you don’t even notice that. Benefit of healing in presence of people equal to you is that there are no judgements. We all know that we did not choose a life like this. No one did choose addiction. I did many things that were destroying and damaging me and I didn’t even notice. Other patients are in a way like a mirror to you. In them you can see your mistakes. It is easier to see it on others than on yourself. One of the main activities on this department is work in therapeutic groups for four times a week. I was very happy that we had this activity but on the other side I was the most afraid of it. We were devided in three groups with few patients and medical staff. They put me in a second group. Inside of a group there is different atmosphere and relationship. I had to introduce myself to them, I told them my path and I had to do work that is predicted in this program of healing. At this point I had to say, that this was my first healing and I really hope also the last one. I was surprised how many patients come back again. I read somewhere that only 15% of patients get healed. That is shocking! I think that I finished treatment successfully and that I really got deep in my thoughts. The fact that I was visiting psychotherapists for one year, helped me a lot. There I learned how to tell more about me. Even the things that I didn’t want to tell. This was three years before my hospital treatment. At that time I told my psychotherapist almost everything. But I wasn´t brave enough to tell him all my secrets. Now the situation was different. I collapsed and I was willing to tell everything. I wanted to face the truth. It was not easy. I had to tell my darkest thoughts, my secrets, my doubts and worries. I wanted to face with them. Experiences like this make strong connections with people that talk about it with you. It is important, that you don’t get judged.

In afternoons we had working therapy, learning lessons, choir and recitation lessons on schedule. We also had to introduce our hobbies and professions, what we do for a living. The main point of this program is that you are always active and that you stick to the schedule. First week I did not talk much to other patients. I just observed and tried to realize who I can trust to and who not. I realized that many people are here, because they were forced (job, partner or family). For those was much harder to confess that they are addicted. They don’t see it. They just wanted to get through the program and get back to their normal routine. Just to satisfy others. I was aware of my addiction. There was no doubt that I wasn´t able to control my gambling and I knew it. I knew I had to change my life. I wanted to discover the reason of my addiction. Why does it always pull me back. Why cannot I resist to it? There is no simple answer to this.

I noticed another difference between me and alcoholics. Unlike others, I stayed by myself and I read a lot. I always had a coffee alone. I was used to being by myself. I was avoiding talking to others and being in company. I liked it that way. There is nothing wrong with this, but I didn’t know anymore how to talk to people. In last few years I learned how to always be by myself and avoiding everyone. I didn’t pick up my phone, I didn’t call back. Everything I had to do, I did it quickly so I had a lot of free time for gambling.

Prilagoditev del – 3

Namen bolnišničnega zdravljenja odvisnosti je tudi ta, da osvojiš dnevno rutino. K temu pripomore urnik dejavnosti na oddelku. Vsak dan se je začel isto. Vstajanje ob 6.30, ob 7.00 jutranja telovadba in ob 7.30 zajtrk. Preostali čas do 8.00 je bil namenjen pospravljanju sobe in osebni negi (prhanje, britje). Sledil je pregled sob in ocena čistoče. To je dnevna rutina, ki se mi je na začetku zdela popolnoma nesmiselna. Meni je bila osebna higiena samoumevna. V nadaljevanju sem spoznal, da so različne odvisnosti v bistvu zelo podobne in zaznamujejo ljudi na večini področij identično. Ena od razlik je, da so pri alkoholizmu posledice na telesu večje in bolj očitne. Sploh nisem mogel verjeti, da se nekdo ne umiva in ne preoblači. Še pod prisilo in nadzorom osebja so imeli težave s tem. Dejstvo je, da odvisniki pred razvojem bolezni izgledajo in se vedejo popolnoma drugače. Zasvojenost te spremeni, pa tega sploh ne ugotoviš. Prednost zdravljenja v družbi sebi enakih je, da ni obsojanja. Točno veš, da si niso sami izbrali takega življenja. Najbrž se nihče zavestno ne odloči, da bo postal odvisnik. Veliko stvari sem delal sebi v škodo pa tega nisem videl. Drugi zdravljenci pa so kot neke vrste ogledalo v katerem prepoznaš svoje napake. Ena od temeljnih aktivnosti na oddelku je delo v terapevtski skupini. Štiri krat na teden. Po eni strani sem se tega dela najbolj veselil po drugi strani pa me je bilo tudi najbolj strah. Razdeljeni smo bili v 3 manjše skupine sestavljene iz zdravniškega osebja in zdravljencev. Sam sem bil uvrščen v drugo skupino. Znotraj skupine se vzpostavi drugačen odnos. Ostalim članom se predstaviš, opišeš svojo pot in opravljaš naloge, ki so določene v programu zdravljenja. Na tej točki moram povedati, da je bilo to moje prvo zdravljenje in močno upam, da tudi zadnje. Presenečen sem bil, koliko je takih, ki se čez nekaj časa vrnejo na oddelek. Zasledil sem, da je uspešnost zdravljenja okrog 15%. Šokantno nizek odstotek. Sam menim, da sem zdravljenje prestal uspešno in se resnično poglobil vase. K temu so pripomogli obiski psihoterapevta, kjer sem se naučil, kako povedati o sebi tudi tiste stvari, ki jih ne želiš povedati. To je bilo pred tremi leti. Obiskoval sem ga približno eno leto. Takrat sem si upal povedati skoraj vse moje skrivnosti, ne pa čisto vseh. Sedaj je bila situacija drugačna. Bil sem še bolj na dnu in bolj pripravljen na soočenje z resnico. Res ni lahko, saj razkriješ svoje najglobje resnice, dvome, težave, probleme in črne misli, ki jih nisem upal predelati. Taka izkušnja ustvari posebno povezanost z ljudmi, ki jim to zaupaš. Pri tem je pomembno, da nimaš občutka obsojanja. Popoldne smo imeli na urniku delovne terapije, učne ure, pevski in literarni krožek ter predstavitve poklicev in hobijev zdravljencev. Bistvo programa je, da si vedno v pogonu in da se držiš pravil in urnika. Prvi teden sem z zdravljenci govoril bolj malo. V večji meri sem opazoval, tehtal kaj je pomembno, komu gre zaupati in komu ne. Spoznal sem, da je veliko ljudi na zdravljenju neprostovoljno. Prisilili so jih služba, partner ali družina. Pri njih je korak do priznanja še težji in daljši. Osnovna želja je, da se čim hitreje prebijejo skozi program in zadovoljijo druge. Jaz sem se svoje odvisnosti zavedal. Jasno mi je bilo, da hazardiranja ne obvladujem in da moram spremeniti način življenja. Želel sem odkriti vzrok odvisnosti. Zakaj me vedno vleče nazaj? Zakaj se ne morem upreti? Na to vprašanje ni preprostega odgovora. Opazil pa sem še eno razliko med alkoholiki in mano. Za razliko od drugih sem se držal bolj zase in bral, ko sem le imel čas. Ko sem šel na kavo, sem šel sam. Bil sem navajen izolacije, izogibal sem se pogovorom in družbi. Tako mi je všeč. Načeloma ni s tem nič narobe, ampak jaz se sploh več nisem znal družiti. V zadnjih letih sem izpopolnil vedenje tako, da sem vedno bil v situacijah, v katerih me ni nihče motil. Na telefon se nisem oglašal, vsa nujna opravila pa sem opravil na hitro, da sem kasneje lahko v miru ˝gemblal˝.

New rules – part 2

Nurse on the department accepted me kindly and relaxed. I had to fill in obligation papers. They checked my health insurance (in Slovenia treatment of gambling addiction is included in basic health insurance). I wasn’t really listening to instructions she gave to me. I got schedule of activities, rules of behavior and she accompanied me to my room which I shared with three other guys. I was lucky that other addicts had activities so the room was empty. Nurse showed me how to make my bed. They checked it out daily to see if I did everything properly. It is similar like in an army. I was listening and doing everything almost like in a trans. I was wondering, am I really here? Why is this happening? How long can I manage it here? Because I was new, on the first day I had no activities. In that way they ease adjustment for you. I put all my stuff out of my suitcase. I checked the list of things they gave me that I needed to bring with me. Then I put all my clothes in wardrobe. Because I had free time, I started to read a book. But I didn’t last long, my thoughts rushed through my brain. I couldn’t reconcile with the fact that I ended in psychological hospital. I am not crazy. Why am I here? That makes no sense, I am not like an alcoholic. How can I tell someone where I am? I was ashamed of this. My thoughts were interrupted with voices of people who ended with occupational therapy. I met my new roommates. They were all quite older than me, I would say about 50 or 60 years old. They were all here because of addiction to alcohol. They introduced themselves to me and continued with relaxed conversation. My quick analysis of them was that if I met them on the street, I would not think that they have an addiction problem. Two of them looked totally normal. They were talking about next activity. They told me that you can pick one activity which you like as long as it still has a spot left. Schedule is always the same. You have to arrive 5 min before the start of an activity, if not, you or even whole group can get penalties. Preventing this from happening, they assign you a mentor, this is an experienced patient. After few hours on department I already knew half of patients. This is not that hard, because there is usually between 20 to 25 patients. That number is changing fast because the treatment is free and you can leave it whenever you want. But if you leave, you cannot go in any other hospital in Slovenia for next three months. Violation of rules is common thing here (violation of abstinence or something similar) and it can get you kicked out of the hospital. I figured it out fast that it is like a school, with constant residence and strict rules. ˇSchoolmatesˇ and ˇteachersˇ are diverse and some even difficult to work with. You realize that some are even more lost and hurt than you are. And some looked like there is nothing wrong with them. From the first day I also remember common dinner, which is every day at the same time and after dinner we had to watch news on the TV as a part of a schedule. I did not understand why this is important. In the evening I met all of the patients from this department. There were 90% men. The staff was almost just women. At 11 pm there has to be silence and lights turned off. First night felt like it lasted as long as three days together. I couldn´t sleep. Different thoughts and questions without any answers were rushing through my head. My roommates were snoring so loud, they slept with the help of pills what just increased the level of snoring and it was really disturbing me. Nurse was checking our rooms at night and she noticed that I was not sleeping. She offered me a pill, but I was sure that I don’t want to try it. Because once you get used to them it is hard to stop. I convinced her that I have just woken up and that I am sleeping well. I am not sure if she believed me, but at least she left. That night I found first positive thing. My bed was that one next to the window and radiator. That is important. Because autumn was coming to an end and it was getting colder. Heat from the radiator was pure happiness to me and represented a spark of hope. The other benefit was that I had view on a night sky and stars. In that moment I did not know that it will play an important role on my path. In the morning, very loud alarm of blasts of a trumpet from my roommate´s phone woke me up. And different life has begun.  

Nova pravila del 2

Dežurna sestra na oddelku me je prijazno in sproščeno sprejela. Izpolnil sem nekaj obrazcev in preverili so moje zdravstveno zavarovanje (pri nas v Sloveniji zdravljenje odvisnosti spada pod osnovno zdravstveno zavarovanje). Nepozorno sem sledil vsem navodilom. Dobil sem urnik dela na oddelku, pravila obnašanja in sobo. Na srečo so imeli ostali zdravljenci aktivnosti, zato sem bil nekaj časa v sobi sam. Sestra mi je predstavila tamkajšnji (vojaški) način  postiljanja postelje in povedala, da mora vedno tako izgledati. To so tudi vsak dan preverjali. Vse sem poslušal nekako na pol, v transu. Spraševal sem se ali se to resnično dogaja? Le kako dolgo bom zdržal tukaj? Sobo sem si delil s tremi zdravljenci. Ker sem ravnokar prišel, sem bil prvi dan oproščen vseh dejavnosti, z namenom da se v miru adaptiram. Takšen je sistem. Izpraznil sem potovalko, zložil oblačila v omaro in pregledal ali imam vse nujne stvari s spiska, ki so mi ga dali. Ker sem imel prosti čas, sem se lotil branja knjige, a nisem zdržal dolgo. Misli so mi drvele skozi možgane. Nisem se mogel sprijazniti z dejstvom, da sem pristal v psihiatrični bolnišnici. Pa saj jaz nisem neumen. Zakaj sem tukaj? To sploh nima smisla. Jaz nisem takšen kot alkoholiki. Kako naj komu povem, da sem tukaj? Mene je sram. Ukvarjanje s temi vprašanji je prekinila glasna skupina, ki se je vrnila z delovne terapije. Spoznal sem cimre. Vsi trije so bili krepko starejši od mene, rekel bi da so stari med 50 in 60 let. Vsi so se zdravili zaradi odvisnosti od alkohola. Na hitro so se predstavili in sproščeno nadaljevali svoj pogovor. Na prvi pogled niso kazali znakov odvisnosti, vsaj dva od treh ne. Če bi ju srečal na ulici, ne bi nikakor izstopala. Pogovarjali so se o nadaljevanju dnevnih aktivnosti. Povedali so mi, da pri delovni terapiji lahko izbereš aktivnost, ki ima najmanj udeležencev. Urnik je vsak teden isti, na vsaki aktivnosti moraš biti 5min pred začetkom. Če zamujaš ali se ne udeležiš aktivnosti si kaznovan ti, lahko pa tudi celotna skupina. Da se to ne dogaja, ti dodelijo mentorja. To je eden od izkušenejših zdravljencev, ki te usmerja. Po nekaj urah na oddelku sem jih spoznal že skoraj polovico. To ni tako težko, ker nas je bilo med 20 in 25. Število zdravljencev na oddelku je dokaj fleksibilno, saj je zdravljenje prostovoljno. Program lahko zapustiš kadarkoli želiš, posledično pa ti je za 3 mesece onemogočeno zdravljenje tudi na drugih podobnih ustanovah v Sloveniji. Pogosto se zgodi, da kdo krši pravila (kršenje abstinence ali kaj podobnega) zato ga odpustijo iz bolnišnice. Hitro mi je postalo jasno, da je vse skupaj podobno šoli s stalnim bivanjem in strogimi pravili. Tako ˝sošolci˝ kot ˝učitelji˝ so bili zelo različni in včasih je bilo sodelovanje z obojimi kar težko. Zdelo se mi je, da so nekateri zdravljenci še bolj izgubljeni kot jaz, drugi so pa izgledali, kot da jim sploh nič ni. Prvega dne se spomnim samo skupne večerje. Ta je vsak večer ob točno določeni uri po njej pa sledi še obvezno gledanje TV poročil. Zadnja obveznost se mi je zdela zelo nenavadna, saj nisem razumel, kakšen doprinos k zdravljenju lahko ima. Obeh dejavnosti sem se udeležil in obenem na videz spoznal vse paciente z oddelka. V glavnem smo tam bili moški, okrog 90%. Med osebjem pa skoraj same ženske. Po pravilih mora na oddelku ob 23.00 biti tišina in ugasnjene luči. Prva noč se mi je zdela daljša  kot zadnji trije dnevi skupaj. Spal nisem skoraj nič. Težke misli in vprašanja na katera nisem imel odgovorov, so se mi prepletala po glavi. Zelo moteče pa je bilo tudi smrčanje cimrov. Ti so spali pod vplivom uspavalnih tablet, kar intenzivnost smrčanja samo še poveča. Dežurna sestra čez noč preverja zdravljence. Opazila je, da ne spim in mi ponudila tablete, ki sem jih zavrnil. V sebi sem bil boje in premleval, kaj sploh počnem. Bil sem pa prepričan, da ne želim tablet, raje ne spim. Pretvarjal sem se, da sem se samo prebudil in da drugače dobro spim. Nisem prepričan, da mi je verjela, a me je vsaj pustila pri miru in odšla. Tisto noč sem ugotovil prvo pozitivno stvar. Moja postelja je bila najbližje radiatorju in oknu, kar mi je zelo ustrezalo. Ker se je jesen bližala h koncu in je postajalo zelo mrzlo, mi je toplina radiatorja predstavljala čisto srečo in iskrico upanja. Druga pozitivna stvar je bila, da sem skozi okno lahko opazoval čudovito nebo in zvezde. Takrat se še nisem zavedal pozitivnega vpliva tega na mojo pot. Zjutraj me je sosedova izredno glasna budilka (igranje trobent) vrgla iz postelje in začelo se je drugačno življenje.

Confession part 1

My biggest fears came true. I got so deeply in troubles that I had to give up and tell the truth to my family. That´s a thing you cannot prepare for. I tried to but I couldn´t sleep for a few days and nights. I was wondering how to tell that I´ve fallen again. That I am in debts, huge debts. After all the promises that I gave to them, that it was the last time. But I was sure that now I will do it, that I will succeed at this. And this time I really meant it. Family took me back after my first collapse. I got back their trust and they helped me. I know it wasn´t easy, not for them and not for me. I still remember my father, who couldn´t figure it out. Asking how I cannot see how this is going to end. He didn´t understand how can someone be as normal and clever as I am and still spend one thousand euros in one night, get more money and then spend it again at the same night. He was yelling at me and wondering how? For him this seemed insane. I really didn´t know how to define it. I tried to explain that it just pulls you in. You talk to yourself, you tell yourself off, because you know you should not play. And you don´t gave in, not for the first time, not the second and not even the third time. But at the fourth time I was powerless, my will and desire were too strong. I felt like I had to win back all the money that I have lost. And now I had to tell my family, that I was hiding something from them for a long time. That I had new-old problems that were even bigger that time. Situation was helpless and I was desperate. After few weeks of preparation I still did not have the courage to do the next step, until my position forced me to reveal the truth to them. All the breaks fell, all the shortcuts were gone. There was only one way, and that was to beg for help and for their forgiveness. At this point I was under extreme stress, I wasn´t sleeping for weeks, my interception of the world was foggy, illusions were all around me. Burden and fear, which was my biggest opponent, drove my body to physical and psychological exhaustion. I will never forget the moment when I told the truth to my girlfriend and my family. After eruption of information’s, feelings and honesty, my body became light like a feather, like all the burdens of this world fell off me. After few long years of escalating pressures and stress came a relief. Even if I actually didn´t solve anything yet. But then something else happened, now the lives of my family collapsed. That stroke them down brutally. After all my promises I did it again. All those years I was lying and deceiving them. Even though my feelings were numb, that meant new troubles for me. New knockout. I put down my girlfriend and family again, the people that I love the most on this world. After three years of break I visited my psychotherapist once again and told him everything that happened since our last meeting. After long time of talking, I told him everything truthfully. Meetings normally last 45min, now it was more than 2 hours. We decided that there were two possible ways of how my life is going to continue. If I continue without help, there will be just struggling from day to day blind from gambling addiction. That would likely lead to losing job, family and additionally in criminal. Without help I wasn´t able to made turnover, I was living in virtual world in a vicious circle that is very difficult to escape. I was so powerless, weak and resigned to my faith that I wasn´t able to help myself. Other path was, that I face with my addiction problems with help of experts. I chose treatment in psychological hospital at the department for addictions. Of course I was afraid, because I had no clue how it will look like. Even more I was ashamed, how could this happened to me. Why did I have to go in psychological hospital? That is a place for crazy people. Does that mean then that I am crazy? I had a lot of problems at my job, I was in trouble because of my behavior and sloppiness. I was surprised that my bosses accepted the course of treatment so well. They were very supportive and kind. I am truly grateful and thankful for this. Here in Slovenia hospitals don´t have departments only for gambling addictions as this area is not well researched. Because of that I was accepted in the department for people with alcohol addictions. When the time for my hospitalization came, my thoughts were killing me from the inside. Should I go? Did I really reach such a low point in my life? This will be dark mark on my life forever. On the inside I was fighting my crazy thoughts, but on the outside I was just following my girlfriend who escorted me to this terrible and fearful institution. In front of me were a few months of isolation. At reception they gave me instructions and I had to say goodbye in a hurry to my girlfriend who stand next to me. I did it awkwardly, frightened and with tears in my eyes. I left her and put all of my energy, all last atom’s into walking and trying to look as normal as possible.

Priznanje – del 1

Uresničil se je moj največji strah. Zabredel sem tako globoko, da sem se moral predati in z resnico soočiti najbližje. Nekaj na kar se ne da pripraviti, saj sem kar nekaj dni in noči namenil pripravi, kako to povedati, da sem spet na tleh, v dolgovih in to ogromnih. Po vseh izrečenih obljubah, da je bilo zadnjič, da bo zdaj drugače in da sem zdaj trdno prepričan, da bo tokrat šlo in da bom naredil vse, samo da mi bo uspelo. In vse to sem tudi resnično mislil. Vsi so me po prvem padcu sprejeli, mi počasi nazaj zaupali in bodrili kar seveda ni bilo lahko, ne za njih ne zame. Spomnim se očeta, ki mu nikakor ni bilo jasno, kako je možno, da lahko nekdo pri zdravi pameti in v prisebnem stanju, zapravi tisoč evrov in še isti večer dvigne več denarja in spet poskusi srečo. Pa kako? Ali se ti meša? Zakaj bi kdo poizkusil še enkrat, če vidiš, da to nikamor ne vodi? In sploh mu nisem mogel razložiti, zakaj. Preprosto povleče te. Rečeš, ne bom in veš da ne smeš. Pa spet rečem ne bom in še tretjič tako ampak četrtič sem bil pa že brez moči. Hrepenenje je bilo premočno in občutek, da moram, moram priigrati nazaj izgubljen denar. Sedaj pa moram tem istim ljudem povedati, da že dolgo skrivam nove-stare probleme, tokrat še veliko hujše kot zadnjič. Situacija je bila brezupna. Po večtedenskih pripravah nisem zmogel tega koraka, dokler me moj položaj ni prisililo v to. Vsi jezovi so popustili, vsi zasilni izhodi so bili porabljeni edina možnost je bila, da prosim za pomoč in odpuščenje. Ko sem povedal, kam sem zabredel, sem bil sam pod neverjetnim pritiskom, spal nisem že več tednov, moje dojemanje sveta je bilo že zelo omejeno, breme, ki sem si ga nakopal in strah, moj največji nasprotnik, so moje telo fizično in psihično izčrpali. Nikdar ne bom pozabil trenutka, ko sem partnerko in družino soočil z resnico. Po izbruhu podatkov, čustev  in resnice je moje telo nepričakovano postalo peresno lahko, kot bi vso breme sveta popustilo. Po večletnem naraščanju pritiskov v meni je sledilo olajšanje, pa sploh ničesar nisem rešil. Samo povedal sem. Zgodilo pa  se je nekaj drugega, sedaj se je svet podrl moji družini, povsem jih je strmoglavilo in jih potrlo. Sploh niso mogli verjeti, po vseh obljubah sem spet ponovil vzorec. Vsa leta sem jim spet lagal in jih zavajal. Kljub mojim sicer otopelim čustvom je to pomenilo novo breme, nov polom. Razočaral sem točno tiste ljudi, ki jih imam najraje in mi pomenijo največ na tem svetu. Po treh letih sem obiskal mojega psihoterapevta in mu povedal vso zgodbo, ki se je odvila od mojega zadnjega obiska. Po dolgem pogovoru, ki je bil iz moje strani tokrat povsem odkrit, brez vseh skritih resnic, ki jih prej nisem upal povedati. Običajen termin, ki traja 45min se je zavlekel v 2 uri. Prišla sva do ugotovitve, da resnično ni več veliko možnih poti v mojem življenju. Trenutno sta realni samo dve in sicer nadaljevanje agonije prebijanja iz dneva v dan, v omami odvisnosti od športnih stav, ki bo skoraj zagotovo vodila v izgubo službe, družine in kasneje v kriminalna dejanja. Brez pomoči nisem zmogel preobrata, stik z realnim svetom sem že izgubil in se vrtel v začaranem krogu, ki ga je izjemo težko prekiniti. Sam sem bil tako nemočen in vdan v usodo, da mi zagotovo ne bi uspelo. Druga možnost je bila, da se soočim s svojo odvisnostjo v celoti s pomočjo strokovnjakov. Izbral sem zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku za bolezni odvisnosti. Seveda me je bilo strah, saj si tega sploh nisem znal predstavljati. Še bolj me je bilo sram, da se meni lahko to zgodi. Oditi moram na psihiatrijo. Pa tja gredo samo tisti, ki se jim zmeša, se je meni zmešalo?  V službi sem ob vseh nevšečnostih, ki sem jih zakrivil s svojim obnašanjem in malomarnostjo na veliko srečo naletel na pozitiven odziv vodilnih ljudi v podjetju in na podporo pri zdravljenju, za kar se iskreno zahvaljujem in sem hvaležen. Ker nikjer ne zdravijo izključno odvisnosti od iger na srečo (to področje je pri nas zelo slabo razvito in raziskano), sem bil napoten na oddelek kjer večinoma zdravijo odvisnost od alkohola. Ko je prišel datum mojega sprejema, so me misli razjedale. Ali naj res grem? Sem resnično tako nizko padel? To bo najhujši madež mojega življenja, to me bo zaznamovalo za vse življenje.  Med notranjimi boji sem samo sledil partnerki, ki me je usmerjala tisti dan in me pospremila v to strašljivo in grozno ustanovo. Čaka me večmesečna  izolacija od zunanjega sveta. Ob sprejemu so mi dali navodila in na hitro sem se moral posloviti od partnerke, ki mi je stala ob strani. To sem storil nekako nerodno, prestrašen in z rosnimi očmi. Odšel sem in z zadnjimi atomi moči poskušal hoditi normalno.

Odvisnost od iger na srečo – športnih stav Moja zgodba – uvod

Začelo se je popolnoma nedolžno kot oblika zabave s prijatelji v osnovni šoli, ko sem prvič vplačal stavni listek z nekaj tekmami. Le kdo bi lahko vedel, da bo to del mogočne zgodbe. Med srednjo šolo sem občasno stavil ampak nikoli resno. Sem velik ljubitelj športa in vešč v statistiki in poznavanju igralcev, bil sem tudi navdušen nad računalniško igrico Football Manager, ki me je prevzela. Med študijem na univerzi v Ljubljani pa sem začel svojo svobodo in več prostega časa namenjati športnim stavam, na začetku v glavnem nogometu. Nekako sem igro FM zamenjal za stave in v prepričanju, da lahko lepo zaslužim sem vedno več denarja namenil temu. Bil sem deloven študent, saj sem si veliko denarja prislužil s študentskim delom, zato sem si igranje lahko privoščil, ne da bi bil za karkoli prikrajšan. Težava se je začela stopnjevati, ker sem vedno več časa namenil stavam, načrtovanju in sanjaril o pravilnih strategijah ter kako premagati sistem. Več kot sem zastavil, bolj me je bilo sram in pekla me je vest, vedno bolj sem se jezil sam nase, da sem sploh začel. Začel sem popuščati pri študiju, izogibal sem se prijateljem in se vedno bolj izoliral. Zapiral sem se vase in vse strogo ter premišljeno prekrival pred vsemi.

Bil sem vedno nasmejan, pozitiven a sem se vztrajno izogibal resnih pogovorov. Pred partnerko in družino sem vse prikril ter jih vedno zmanipuliral, da slučajno ne bi česa posumili. Bolj kot sem zabredel, več sem lagal in živel dvojno življenje, ter se skrival pred resnico. Spravil sem se v veliko neprijetnih situacij in vsaka je pripomogla k razvoju odvisnosti. Velikokrat sem emocionalnost iztiril, vse se mi je zdelo nesmiselno, počutil sem se grozno, dolge ure in večere sem razmišljal o smislu življenja in se smilil sam sebi, obtoževal sistem. Občutek nemoči in sramu me je pripeljal tudi do najtemnejših misli, če nemara ne bi bil svet brez mene boljši, saj sem neuporaben in samo v napoto. Pred najhujšim me je obvarovala misel, da če pobegneš v tem življenju boš pa to reševal v naslednjem in še težje bo. Študija nisem dokončal, odnehal sem tik pred ciljem, kar me je še dodatno potrlo. Vedno sem nekako nihal med hudimi in malo boljšimi obdobji. Velikokrat sem zapravil vse kar sem lahko. Več kot bi imel, več bi zapravil. Možgani so mi preprosto odpovedali, nenadzorovano sem žele nazaj priigrati izgubljeno. Ko sem zapravil vse, sem besnel, preklinjal, se razjokal in se zaklel, da je bilo to zadnjič, da je treba končati in se strezniti. Po telesu me je mravljinčilo, spraševal sem se, pa zakaj ravno jaz, zakaj mi ne uspe. Kaj delam narobe. Popolnoma sem se zavedal, da to nikamor ne vodi oziroma ne v pravo smer. Vse mi je bilo kristalno jasno, ampak želja in hrepenenje sta bila močnejša. Poizkušal sem prenehati na mnogo načinov. Večkrat sem imel dobra obdobja abstinence. Včasih sem zdržal par tednov, včasih tudi kak mesec ali dva, ampak ko sem se zavedal, koliko sem že zapravil, me je vedno povleklo nazaj.

In ironično je, da daljše kot je bilo abstinenčno obdobje, hujši je bil naval na stave, ter adrenalin na razburljivo doživetje. Več kot sem zapravil, hujši so bili občutki krivde, jeze, obupa, tesnobe, pojavila se je depresija. Nisem vedel kako naj se borim proti temu, edini izhod sem videl v tem, da sem si izposodil denar, najel kredit in povečal vložek, ker sem moral vedno več nadoknaditi. Vmes mi je velikokrat dobro kazalo, včasih sem si izplačal več tisoč evrov v enem večeru(večino časa sem igral preko različnih spletnih stavnic kjer lahko igraš vedno v živo brez nekih omejitev, potrebuješ samo dostop do interneta, bančno kartico in denar), lahko je bil tudi dober teden, a na koncu meseca sem potreboval nov načrt, ker sem bil še v hujšem minusu. Komaj sem se prebijal iz meseca v mesec. To je začarani krog iz katerega nisem videl izhoda. Lagal sem sam sebi tako močno, da sem si verjel. Lagal sem vsem, ki mi v življenju največ pomenijo in jih imam rad. Trpel sem, ker sem izigraval, goljufal in manipuliral s tistimi, ki sem jim zaupal in še huje, s tistimi, ki so zaupali meni. Odvisnost me je spremenila. Izgubljal sem stik z realnim svetom.

Imam dobro službo, ki sem jo nekako obdržal, bolj po zaslugi naklonjenosti nadrejenih in mojem dobrem odnosu do dela v preteklosti. Menim, da sem zelo dober in zavzet delavec, kar se mi je na koncu nenazadnje obrestovalo. Za to sem neizmerno hvaležen. Sem pa prestal res turbulentno obdobje, motivacija mi je padala, izgubljal sem čut za odgovornost, postal sem površen in sebičen. Prevzela me je negativna miselnost in čustva so mi otopela. Bolj kot si pod stresom, bolj te vleče v oblake, v omamo. Vedno znova sem pred odgovornostjo in srečanjem z realnostjo pobegnil v svet igranja športnih stav. Po petih letih sem prvič padel na tla, obupan, brez rešitev.

Svoje težave sem moral zaupati svoji partnerki in družini. Poiskal sem si pomoč pri psihoterapevtu in na klubu anonimnih hazarderjev. Počasi sem začel okrevati, se pogovarjati o težavah in jih poizkušal reševati. Tudi donosi so se postopoma izboljševali, pridobival sem samozavest, sprejel marsikatero novo mišljenje in širil obzorja. Res ogromno sem napredoval s pogovori, ampak se takrat tega še nisem zavedal. Marsikatero moje prepričanje sem moral pretehtati in ponovno ovrednotiti. Ampak globoko v srcu, si nisem zaupal, nisem bil odločen, da sem s tem končal za zmeraj. Nisem se še zavedal resnosti situacije. Še vedno sem nosil masko, veliko sem si priznal, vsega pa še ne.

Po desetih mesecih sem bil zdrav, ozdravljen(to bi vam rekel takrat). Psihoterapevta sem postopoma prenehal obiskovati, anonimne hazarderje prav tako in počasi a vztrajno se je vračala misel, samo malo lahko poizkusiš, saj zdaj si zdrav, zdaj se lahko kontroliraš, samo za zabavo, samo nekaj eurov. In kar naenkrat se je zgodilo. Prekinil sem abstinenco. Po nekaj tednih sem bil nazaj v formi, po nekaj mesecih sem si moral najeti novi kredit in potem vedno znova, še več, še večji krediti, še večji vložki. Ko sem porabil vse možnosti, prešel vse limite in bil kreditno nesposoben, ko sem si že začel izposojati denar pri ljudeh, ki jih drugače niti v sanjah ne bi prosil za denar in si nakopal dolgove vredne čudovitega stanovanja ali hiše, sem po osmih letih takega življenja prišel do točke brez izhoda. Moja odvisnost od športnih stav je bila tako huda, da sem se popolnoma zavedal, da me je nadvladala, da nimam možnosti, da je močnejša in da takšno nadaljevanje pomeni pogubo. Bil sem na dnu, na dnu oceana.

Nisem se odločil, da bom prenehal, nisem imel moči, da bi se to odločil in zdržal. V to me je prisilil položaj, ogromni dolgovi, vedno hujše laži in manipuliranje, spet sem vsem lagal in se zapletal. Potrošil sem ogromne količine energije in časa zaradi prikrivanja in bežanja. Meni se je zdelo, če izvejo, da sem zapadel nazaj v odvisnost, se mi bo podrl svet. Neznanski pritiski s katerimi sem se navadil živeti, moje patološko laganje in zavajanje, moje brezciljno tavanje, trpljenje z vsemi občutki nemoči in razočaranj, življenje brez ciljev in vsa iluzija moje podobe kot člana družbe bi se zrušilo in na srečo, se je.